DEMOGRAFSKI SKLAD – NOVA ORGANIZACIJA ZA ZAPOSLOVANJE?

Ob zapletih v vladni koaliciji, predstavniki DeSUS-a v javnosti vse bolj poudarjajo obveznost izpolnjevanja vsebinskih koalicijskih zahtev. Med njima kot prednostna izpostavljajo ustanovitev demografskega sklada ter urada za demografijo. Že ob predstavitvi kandidature za predsednika DeSUS-a sem jasno povedal, da sta obe zahtevi DeSUS popolnoma v nasprotju z interesi upokojene generacije. V tem blogu bom poskušal razjasniti, zakaj je ustanavljanje demografskega sklada škodljiva z vidika sedanjih ali bodočih uživalcev pokojnin. O nesmiselnosti ustanavljanja urada za demografijo pa več v enem od naslednjih blogov.

Iz dosedanjih javno dostopnih informacij naj bi demografski sklad tvorili lastniški deleži države v posameznih podjetjih. Torej gre za podjetja, ki jih država še ni olastninila oz. je država eden od solastnikov podjetja (družbenik ali delničar). Večinoma gre za tržne subjekte, ki pa so imeli v preteklem sistemu monopolni položaj. Dobički iz podjetij v demografskem skladu pa naj bi bili namenjeni za doplačevanje razlike v Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. O ekonomski nesmiselnosti tega početja je v preteklosti več pisal že dr. Jože P. Damjan. Samo za osvežitev spomina – gre za osebo iz skupine, ki je v prvi Janševi vladi zagovarjala popolni umik države iz gospodarstva.

V tem blogu bi želel opozoriti na pravne vidike ustanavljanja takšnega sklada in na »navidezne koristi« takšnega sklada. Ob tem bom prikazal dosedanjo prakso delovanja posebnih skladov v Republiki Sloveniji.

Predvidevam, da bo takšen sklad deloval v skladu z Zakonom o javnih skladih (Uradni list RS, št. 77/08, 8/10 – ZSKZ-B in 61/20 – ZDLGPE). Ob podrobnem pregledu omenjenega zakona lahko razberemo dvoje:

-        javni sklad je pravna oseba javnega prava, ki jo ustanovitelj ustanovi za izvajanje svoje politike na določenem področju (prvi odstavek 2. člena);

-        Javni sklad se ustanovi za (3. člen):

o   spodbujanje razvoja na določenem področju,

o   izvajanje socialne, kulturne, okoljske, stanovanjske, prostorske, kmetijske, naravovarstvene, rudarske ali drugih politik ustanovitelja,

o   poravnavanje dolgoročnih obveznosti ustanovitelja,

o   upravljanje nepremičnin ustanovitelja,

o   spodbujanje ustvarjalnosti v znanosti, kulturi in izobraževanju z dodeljevanjem nagrad, štipendij, šolnin, financiranjem projektov in drugimi oblikami spodbud,

o   izvajanje drugih dejavnosti, določenih z zakonom.

Javni skladi so torej namenjeni izvajanju določene državne politike oz. izpolnjevanju določenih dolgoročnih državnih obveznosti. To pa pomeni, da mora država v primeru takšnega sklada poskrbeti za zadostno premoženje, ki omogoča takšno dolgoročno izpolnjevanje obveznosti (podoben primer je Sklad za financiranje razgradnje Nuklearne elektrarne Krško in odlaganja radioaktivnih odpadkov iz Nuklearne elektrarne Krško). V primeru, da bi država dejansko ustanovila takšen sklad, potem bi morala ob ustanovitvi zagotoviti tudi zadostno premoženje za pokrivanje doplačil Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz dosedanjih razprav takšne namere ni bilo razvidno. Nasprotno – del denarja za pokojnine bi še naprej morala država zagotavljati iz proračuna RS. To pa seveda pomeni, da bi Računsko sodišče vsako leto dajalo Vladi RS negativno mnenje, saj skladi nikoli ne bi razpolagal z zadostnim premoženjem.

Javni skladi imajo po zakonu svojo organizacijsko strukturo, ki je seveda plačana. Z ustanovitvijo novega sklada se vzpostavijo novi stroški, ki dejansko letno zmanjšujejo razpoložljivi dobiček iz vrednostnih papirjev in lastniških deležev v samem skladu. Že tako bi bil končni donos – po izračunih Jožeta P. Damjana - relativno nizek. Če pa od tega odštejemo še letne stroške delovanja sklada in morebitne nagrade upravi in nadzornim organom, se dobiček še zmanjša. Krize – finančne in zdravstvene pa te donosnosti radikalno zmanjšujejo (glej primer Sklada za financiranje razgradnje Nuklearne elektrarne Krško in odlaganja radioaktivnih odpadkov iz Nuklearne elektrarne Krško, in dolgoročna donosnost pokojninskih skladov).

Drugi problem takšnega javnega sklada je zakonodaja EU. Ne glede na želje Republike Slovenije, se bo takšen sklad lahko obravnaval kot družba za upravljanje ali pa kot pokojninski sklad. Tako družbe za upravljanje kot tudi pokojninski skladi pa so pod pristojnostjo nadzornikov kapitalskega trga. Tudi za te nadzornike se plačujejo letne pristojbine. To pa posledično pomeni dodatno zmanjšanje razpoložljivega dobička.

Tretji problem je prevalitev politične odgovornosti. Z ustanovitvijo takšnega javnega sklada bi lahko katerakoli vlada prenehala vplačevati v Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pravno utemeljeni izgovor bi bil, da je za doplačevanje razlik ustanovljen javni sklad in da je pomanjkanje sredstev za pokojnine problem demografskega sklada in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prenehala bi torej pravna zaveza Republike Slovenije, da se manjkajoča sredstva za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zagotavljajo iz proračuna RS.

Glede na navedeno je edina smotrna rešitev prenos premoženja na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali ustrezna rešitev znotraj Kapitalske družbe Pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d. S tem se izkorišča že namensko vzpostavljena struktura in ne vzpostavlja dodatna upravna struktura. Glede na sedanjo pravno ureditev ima RS že vzpostavljene ustrezne organizacije. Z ustanavljanjem novih struktur bi tako zgolj ustvarjali nova delovna mesta ne pa dejansko izpolnjevali samega namena in cilja premoženja. Ustanovitev demografskega sklada bi bila dejansko v nasprotju z interesi sedanjih in bodočih prejemnikov pokojnin. Pomenila bi zgolj novo delitev političnega plena (skupaj s stroški odpravnin ob vsaki menjavi oblasti).