PRAVNA DRŽAVA IN KORONA VIRUS

Izjave vladnega govorca za krizo g. Jelka Kacina pod vprašaj postavljajo obstoj Vlade RS in drugih demokratičnih institucij v Republiki Sloveniji. Dnevno lahko slišimo, da se bodo ukrepi sproščali glede na nasvete posebne krizne skupine pod vodstvom dr. Bojane Beović. Sam menim, da je dr. Beovićeva (pa še nekateri iz omenjene ekipe) izvrsten strokovnjak na svojem področju. Vendar pa stroka ni politika. Poleg tega pa omenjena strokovna ekipa nima nobene zakonske podlage, nima zakonskih pristojnosti ter tudi ne pravic in odgovornosti.

Oblikovanja strokovnih organov – zakonskih ali da hoc – se politika poslužuje v primeru, da se želi izogniti ti. kolektivnemu dvomu. Kolektivni dvom nastane v primerih, ko je stroka glede določenega vprašanja močno razdeljena in se ta razdeljenost prenese tudi v politiko. Politika se v takšnem primeru zaveda, da bo rezultat glasovanja vedno bolj ali manj izenačen. Preglasovana stran pa bo, v primeru neustreznih ukrepov, naknadno vedno zmagovalka. Ker je sprejem predlaganih ukrepov preveč negotov in lahko tudi predmet dolgotrajnih razprav, se politika raje odloči za oblikovanje strokovnih organov, ki predlagajo ali sprejemajo določene ukrepe. Da gre tudi v primeru Covid-19 za takšno problematiko, priznava celo minister g. Aleš Hojs, ki v twiterju glede omejitve gibanja na občine priznava, da bi parlament o tem vprašanju preveč dolgo razpravljal (in je v tem delu Vlada RS zavestno ukrepala mimo Ustave RS).

Prav oblikovanje omenjene strokovne komisije ter odnos med Vlado RS in omenjeno komisijo pa dejansko pod vprašaj postavi delovanje ustavne ureditve v Republiki Sloveniji. Ustava RS eksplicitno določa način razglasitve vojnega stanja oz. izrednih razmer. Razglasitev vojnega stanja ali izrednih razmer pomeni razveljavitev določenih ustavnih pravic in svoboščin. Zato Ustava RS določa, da o tem lahko odloča samo Državni zbor. Mimo Državnega zbora ne more nihče razglašati izrednih razmer oz. enostransko razveljavljati ali omejevati ustavno določenih pravic in obveznosti. Zakon o nalezljivih boleznih je eden izmed zakonov, ki omejuje ustavne pravice in svoboščine. Za izvajanje ukrepov pa je pristojen Minister za zdravje. Noben zakon ne daje pravne podlage za delovanje omenjene komisije. Vlada ali minister si sicer lahko oblikujeta neke ad hoc posvetovalne organe ali komisije, ki pa delujejo kot interni organi. Odločitev Vlade ali ministra je vedno izključno njihova in ne odločitev takšne komisije.

Naloga strokovnih organov in komisij je pripravljanje strokovnih predlogov in odločitev. Stroka in znanost pa delujeta v zaprtem sistemu. Posamezna odločitev je lahko znanstveno ali strokovno povsem utemeljena, ni pa nujno, da je življenjska ali izvedljiva. O življenjskosti znanstvenega pristopa je imel pokojni minister za zakonodajo g. Lojze Janko zanimivo anekdoto. Ker so se morski psi preveč razmnožili, so politiki prosili vodilnega biologa na tem področju za nasvet. Nasvet je bil, da naj se izsušijo vsi oceni in morski psi bodo na kopnem pomrli. Problem izsušitve oceanov pa ni več znanstveni problem temveč vprašanje izvedbe. Podobno velja ostale strokovne odločitve. S strokovno-etičnega vidika bi bilo smotrno in pravilno, da bi se za gripo cepili vsi. Ker pa družba nima dovolj denarja, je bila sprejeta drugačna politična odločitev.

Odločitve stroke temeljijo na strokovnih in znanstvenih dognanjih. Prav področje medicine se vseskozi sklicuje na »edvidence-based« medicino. Uporabljajo se lahko le metode in spoznanja, ki so dokazane. Covid-19 pa je pod vprašaj postavil prav temelje medicine. Stroka in znanost delujeta na podlagi znanstvene previdnosti. Znanstvena previdnost pa ne vključuje tudi sorazmernosti. Ukrepi glede mask in rokavic niso znanstveno dokazani, kar je v enem izmed svojih nastopov priznala celo dr. Beović. Slišimo izjave g. Kacina (kot govornika tudi omenjene skupine) in novega direktorja NJIZ, da se bodo ukrepi sproščali postopoma ob tem, da se bo gledalo kakšne posledice ima to v praksi. Takšne izjave kažejo zgolj na dejstvo, da ne stroki in ne politiki ni jasno, ali in kakšne učinke so sploh prinesli posamezni ukrepi. Ob tem, da medicinska znanost in stroka sploh ne priznavata tudi vloge narave pri omejevanju prenosa virusa. Če bi se virus tako širil, kot znanstveni prognostiki napovedujejo, bi danes moralo pomreti že polovica Afrike (glede na podatke o okuženih iz Afrike). Kot, da je vse odvisno od ukrepov Vlade RS. Medicinsko znano je, da se z dolžino časa prebitega na ventilatorju veča tudi smrtnost (s Coivd-19 ali brez njega). Prav zanima me, ali je bila za vse umrle v RS za Covid-19 odrejena obdukcija. To pomeni, da so bile vse odločitve izključno politične (stroka je v tem primeru politiki služila zgolj za prikrivanje). Politika mora namreč presojati, ali so predlagani ukrepi, četudi so znanstveno utemeljeni, tudi sorazmerni. In politika mora prevzeti odgovornost za napačne odločitve – ne znanost (za znanstvene in strokovne odločitve).

Vlada pa dejansko ni naredila ničesar za zaščito ogroženih skupin. Primera iz Lenarta in Šentjurja sta pokazala, da Vlada RS dejansko sploh nima političnega interesa zaščititi oskrbovance v domovih za starejše občane. Vztrajanje, da morajo okuženi ostati v domovih ob tem, da so domovi prenaseljeni in kadrovsko podhranjeni, je v nasprotju z zdravo kmečko pametjo (verjetno tudi nestrokovno – ampak o tem znanost in stroka modro molčita). Logično bi bilo, da bi okužene morali sproti izseljevati na novo lokacijo in na ta način učinkovito preprečevali širjenje okužbe. Zastavlja se vprašanje zakaj je vojska postavljala poljsko bolnišnico? Pričakoval bi, da bi država za zaščito ranljivih skupin le-tem brezplačno razdelila tudi ustrezne zaščitne maske in jim s tem omogočila nemoteno življenje. Lahko se uvede posebna časovno okno, kjer lahko kupujejo samo pripadniki ogroženih skupin. Ampak, ali ni tveganje okužbe večje, ko je koncentracija pripadnikov ogroženih skupin večja na enem mestu (podobno kot zarišča v domovih za ostarele). Ob ustrezni zaščitni opremi bi lahko ogrožene skupine kupovale tudi izven časovnega okna. Omejevanje gibanja ogroženih skupin (zlasti starejših) kaže tudi na njihovo podcenjevanje s strani politike. Starejši znajo, zaradi zdravstveni težav, bolj ceniti svoje zdravje. Tudi smrtnost med pandemijami običajne gripe je med starejšimi izven domov za starejše občane nižja kot v domovih. To pomeni, da znajo samostojni starejši paziti na svoje zdravje. Ukrepi Vlade RS pa starejše sedaj obravnavajo kot mladoletnike – kot da so popolnoma nesposobni poskrbeti zase. Primeri iz Italije in Španije kažejo, da so se okužbe najhitreje širile zaradi okuženega zdravstvenega osebja v zdravstvenih zavodih ter osebja v domovih za starejše. Pričakoval bi, da bi država spodbujala razvoj starostnikom prijaznega bančništva na daljavo. Pričakoval bi pospešeno uvajanje robotov v slovenske bolnišnice in domove za ostarele. Pričakoval bi razvoj politike, ki bi omogočala čimbolj samostojno bivanje starostnikov. A, na žalost, nič od tega. Starostniki so za politiko zgolj volilna baza, ki je v času med volitvami povsem nepotrebno breme.