ALI POTREBUJEMO NEGOVALNE BOLNIŠNICE?

Problematika »podajanja« obolelih starostnikov ob epidemiji Covid-19 je dejansko pokazala, da v Republiki Sloveniji dejansko razmišljamo o starajoči se družbi namesto da bi prevzeli koncept dolgožive družbe. O razliki med starajočo se družbo in konceptom dolgožive družbe sem več pisal v svojem prejšnjem blogu z naslovom Problem starajoče se družbe.

Koncept dolgožive družbe zahteva vzpostavitev različnih oblik oskrbe starostnikov, glede na njihovo zdravstveno stanje. Sam menim, da je z vidika koncepta dolgožive družbe vzpostavljanje sistema negovalnih bolnišnic povsem zgrešeno. Izkušnje iz birokracije kažejo, da se ob bolj razvejenem sistemu hitro pojavi problem (ne)pristojnosti. Četudi se pristojnosti razmejijo, se vedno pojavijo določeni »vmesni primeri.« Pojem bolnišnica je povezan z boleznijo in zdravljenjem. Pa vendar se veliko kroničnih bolezni zdravi doma, ambulantno. Tudi ti posamezniki so bolani, a vendar ne potrebujejo bolnišnične oskrbe. Tudi pri mlajših imamo lahko primere, ko nekdo ne potrebuje več bolnišnične oskrbe, vendar pa potrebuje domačo oskrbo. Če jo nima, potem mora država za takšne osebe poskrbeti na drug način. Iz tega razloga so se razvili negovalni oddelki znotraj splošnih bolnišnic, ki pa so, zaradi razmer v domovih za starejše občane, večinoma zapolnjeni s starostniki. Za razliko od mlajših, starostniki dlje časa potrebujejo storitve takšnih negovalnih oddelkov. Zato se ustvarja videz, da potrebujemo negovalne bolnišnice.

V primeru vzpostavitve negovalnih bolnišnic bomo med splošne bolnišnice in domove za starejše občane vrinili dodatno inštitucijo. S tem pa bomo povzročili še več primerov »podajanja« starostnikov. S tem pa bomo, kot družba, starostnikom še bolj dopovedovali, da so breme. Še več bo kreganja med posameznimi inštitucijami, glede na trenutno kadrovsko zasedenost.

Sam sem se v volilnem programu zavzemal za izgradnjo regijskih domov za starejše občane. Z vzpostavljanjem regijskih domov za starejše občane, bi tudi na to področje vpeljali sistem ravni oskrbe (podobno, kot v zdravstvu). Vsaka raven oskrbe bi imela drugačne prostorske in kadrovske zahteve. Seveda bi bila vsaka raven različno cenovno ovrednotena. Z opredelitvijo ravni oskrbe bi se deloma razčistile tudi kadrovske zahteve. Vprašanje je, ali je dejansko potrebno, da zdravila starostnikom vedno daje medicinska sestra. Z vzpostavitvijo regijskih domov za starejše občane bi spodbudili tudi tehnični razvoj za njihove potrebe. Z večjim številom oseb v teh domovih bi se tudi bolj ekonomsko izplačala avtomatizacija in robotizacija posameznih aktivnosti (doseganje ekonomije obsega), kar je sedaj za obstoječe domove predrago.

Regijski domovi za starejše občane bi bili nadgradnja sedanji domov za starejše občane. Regijski domovi bi tako prevzeli skrb za starostnike, ki bi se zdravili v negovalnih bolnišnicah. Nega starostnikov je namreč tudi ena izmed dejavnosti, ki se izvaja znotraj domov za starejše občane. Poleg tega bi morali regijski domovi za starejše občane prevzeti tudi naloge izolacije v primeru večjih pandemij. Regijski domovi za starejše bi prevzeli tudi skrb za starostnike z najvišjo stopnjo oskrbe (npr. alzheimerjevo bolezen, tetraplegiki, bolezen v terminalni fazi...). V tem primeru bi se za premeščanje upoštevala stopnja zahtevane nege in ne samo bolezen. Poleg tega pa bi takšna organiziranost omogočala tudi drugačen režim obiskov svojcev, kot pa je v bolnišnicah. Ker se bodo pandemije tipa Covid-19 ali celo hujše ponavljale, bo verjetno potrebno vzpostaviti tudi drugačne prostorske standarde za vse ravni oskrbe (večje sobe, maksimalno 2 osebi na sobo).

Ker je skrb za starejše občane republiška javna služba, bi morali biti regijski domovi za starejše občane državni oz. regijski (kot prenesena državna pristojnost). S tem bi se lažje dosegalo tudi dogovarjanje med bolnišnicami in regijskim domovi za starejše občane. Negovalni oddelki v bolnišnicah pa bi se tako sprostili za mlajše osebe, ki te storitve potrebujejo bolj kratkotrajno.