KORONA VIRUS - ČESA NAS LAHKO SOCIALIZEM NAUČI?

Globalna družba je končno doživela svojo streznitev in prikaz nesposobnosti. Zahodne demokracije v imenu boja proti mikroorganizmu brez težav in brez odpora omejujejo temeljne človekove pravice. Omejujemo pravico gibanja, pravico do dela, pravico do zasebnega življenja, prebivališča… Ravnanja totalitarnih režimov, ki jih je zahodni svet obsojal, brez sprememb zakonodaje prevzema sam. Ob natančnem branju zakonodaje in v normalno delujoči demokraciji bi bil del ukrepov ostro napadan in verjetno uspešno izpodbijan pred pristojnimi nacionalnimi sodišči.

Pustimo ob strani, ali je 4% ali 6% smrtnost visoka (nekateri posegi, ki se dnevno opravljajo, kot rutinski imajo celo višjo stopnjo smrtnosti). Gre za obliko gripe, ki ima višjo smrtnost. Ugotavljam pa, da je država padla na izpitu že v začetku. Ob normalni gripi so takoj sprejeti ukrepi , ki zaščitijo bolj ogrožene prebivalce: prepoved obiskov v bolnišnicah in domovih za ostarele, pozivi ogroženim skupinam, da se izogibajo javnim prostorom, ukrepi za povečevanje odpornosti… Tudi sedaj stroka poziva k samoizolaciji, samozapori v domačem okolju, ustvarjanju izrednih razmer… Torej vse tisto, kar dejansko še zmanjšuje odpornost (vsaj po sedanjih napotkih stroke ob gripi). Zatekamo se k ustavitvi življenja. Zanimivo je razmišljanje države – 2% smrtnost ob običajni gripi si lahko privoščimo 4% ali 6% pa ne. Tudi sprenevedanje države – cepljenje proti gripi je za ogrožene skupine pravica in ne obveznost. Ampak o tej temi naj razpravljajo medicinski etiki; verjetno je bolj zanimiva in aktualna kot pa evtanazija.

V tem razmišljanju želim opozoriti predvsem na nekatere vidne paradokse, ki jih državni ukrepi povzročajo v vsakdanjem življenju. Pripadam generaciji, ki je odraščala v času socializma (tako kot znatni del sedanjih politikov). To je bil čas pomanjkanja oz. omejenih resursov, čas dnevnega samozaščitnega ravnanja, medsebojne solidarnosti in medsosedske pomoči. V srednjih šolah smo imeli predmet obramba in zaščita. Letno smo vsi imeli famozne vaje NNNP (nič nas ne sme  presenetiti) – dijaki smo to z veseljem pričakovali, ker ni bilo pouka. Očitno je vladajoča generacija  socializma vse skupaj prešpricala. Ali pa je odpor omenjenih politikov do socializma tako močan, da ne želijo priznati tudi njegovih dobrih strani. Del NNNP je bil tudi scenarij biološkega napada (mislim, da smo to izvajali v 7. razredu osnovne šole). Pa si poglejmo nekatere zgrešene udare slovenske politike.

Prvi zanimiv pojav je bilo plenjenje trgovin ter ustvarjanje psihoze o karanteni. Vidimo prazne police – pa ne zaradi pomanjkanja večine dobrin temveč zaradi pomanjkanja zaposlenih v trgovini, da bi lahko odgovorili na takšno povečano povpraševanje. Kakšna je bila reakcija Vlade oz. kriznega štaba? Medijsko pomirjanje, da je vsega dovolj. Police so pa še vedno v določenem delu prazne. Ustvarjena psihoza v ljudeh ustvari samoohranitveni nagon (podobno sindromu gnezdenja pri nosečnicah). Ljudje kupujejo vse povprek, ker ne vedo, kaj dejansko minimalno potrebujejo za preživetje. V socializmu je država vsakemu gospodinjstvu dostavila letak z minimalnimi domačimi zalogami po osebi za preživetje v prvih 14. dneh po nastopu kriznih razmer. Vse izven tega seznama je bil luksuz v prosti presoji vsakega slehernika. In sedanji krizni štab – nič od tega. Ne, spodbujati je potrebno nesmiselno potrošništvo – tudi v kriznih časih.

Drugi zanimivi pojav je bil poziv k medsosedski pomoči. Vsi mediji so takšne oblike pomoči in samoorganiziranja poveličevali kot svetle trenutke. Zanimivo. Tisto, kar je bilo običajni del socializma, je sedaj nekaj najsvetlejšega. Zanimivo je, da zakon o delu na črno, ki je prepovedal medsosedsko pomoč, še vedno velja. Tudi krizni štab ga ni preklical. Tudi nisem zasledil, da bi bilo to med ukrepi Vlade RS. Pa vendar – sedaj bo očitno krizni štab samovoljno določal, katero zakonodajo bomo izvajali in katero ne. Ob tem, da sploh nimamo razglašenega izrednega stanja. Izvajajo se samo ukrepi po zdravstveni zakonodaji. Še več – mediji z objavami implicite celo pozivajo državljane naj sedaj izvajajo delo na črno. Osebno nimam nič proti temu. Sam menim, da je medsosedska pomoč tudi v nekriznih razmerah nekaj najboljšega. Naj pa vladajoča garnitura razmisli, ali je res smiselno prepovedovati medsosedsko pomoč. V miru vzpostavljena medsosedska pomoč bo delovala tudi v kriznih razmerah. Torej dilema za mirne čase je – ali bo politika ščitila kapital ali ljudi.

Tretji pojav je ohranjanje potrošniške miselnost tudi v kriznih časih. Maske so za enkratno uporabo. Potrebno je povečati porabo sredstev tudi v kriznih časih.  Država je odgovorna za vse. V knjigah za obrambo in zaščito za srednjo šolo je že v prvem letniku bil prikazan postopek izdelave domače maske za čez celotno glavo skupaj z vizirjem iz celofana oz. prozorne vrečke. Opisan je bil celo postopek dezinfekcije in čiščenja takšne maske. Šlo je za zaščito pred kemičnim in biološkim vojskovanjem. In kaj je storila država? Zaprla je trgovine z blagom, kjer bi lahko državljani nabavljali potrebni material za izdelavo domačih mask. Raje sedaj sedimo in čakamo na dobavo mask iz državnih rezerv oz. državljanom puščamo, da porabljajo svoj denar za nedopustno drage maske. Res je – domače maske niso idealne in certificirane, je pa boljša zaščita, kot nič. V sosednji Italiji so že ugotovil, da z enkratno uporabo ne bodo prišli daleč – zato so izdali navodilo o dezinfekciji rabljenih mask.

Četrti pojav je ustvarjanje novih smeti. Z uvajanjem obvezne rabe rokavic (ki so običajno pri kruhu ter sadju in zelenjavi) se le-te v gorah pojavljajo na parkiriščih. Parkirišča se vse bolj spreminjajo v smetišča. Poraba plastike – s katero imamo že sedaj probleme – pa dodatno raste. V diskontnih trgovinah si kruh lahko še vedno sami strežemo (kar je popolni nonsens, če želimo omejiti širjenje okužb). Namesto prizorov, ki jih lahko vidimo v državah z uspešnimi ukrepi, vidimo balkanski pristop k reševanju problemov. Nihče ne meri temperature ob vstopu v trgovino, nihče ob vstopu ne nadzira kupcev z vidika vidnih znakov respiratorne okužbe, nikjer ne vidimo sprotnega špricanja vozičkov in nakupovalnih košaric z razkužili... Omejujemo število kupcev ne omejujemo pa dostopa v trgovino. Verjetno zaradi pomanjkanja razkužil in kadra v trgovinah. Pa smo zopet pri ščitenju kapitala – imeti je potrebno minimalno število zaposlenih. Optimizirati je potrebno dobičke – ko bo kriza, naj se s tem ubada država. Važno je, da se dobiček ohranja.

Peti vidni pojav je nedorečenost vseh kriznih načrtov. Uvajamo delo od doma, učenje na daljavo (v osnovnih in srednjih šolah), omejujemo izvajanje javnih služb…  Pomanjkanje odredb o delu od doma (delavec naj sam uveljavlja to zakonsko pravico), neznanje delodajalcev o organizaciji dela od doma, sesipanje gostujočih strežnikov s šolskimi materiali, kupi šolskih materialov (ki ne ustrezajo standardom učenja na daljavo), samovoljno odločanje izvajalcev javnih služb o obsegu njihovega izvajanja kaže na slabo izdelane krizne načrte. Ukinjamo javni prevoz, hkrati pa zapiramo avtoservise ter ukinjamo učenje voženj v avtošolah (kar naj bi povečevalo stopnjo samo-mobilnosti). Glede tega so bili v socializmu načrti veliko bolj razdelani. Imeli smo celo odgovorne osebe za krizne načrte v vsaki organizaciji. Danes je to deloma prepuščeno samoiniciativnosti zaposlenih, ki niso odgovorni za takšne ukrepe. Hecen je poziv premieja, da naj državljani dajejo predloge, krizni štab pa jih bo preučil in morebiti implementiral. To je dokaz, da očitno država ne deluje. Da država sploh ne ve, kako naj bi ukrepala. In, da krizni štab nima idej, kaj bi počel – razen, da kopira uspešne ukrepe iz tujine. Če bi se leta 1991 tako osamosvajali, osamosvojitve ne bi nikoli dočakali. In država naj bi imela ukrepe ob morebitnem biološkem napadu.

Opisal sem samo najbolj vidne pojave. Verjamem, da se Vlada RS trudi z reševanjem nastalih razmer. Mislim pa, da so politiki še vedno daleč od realnosti in da jim – vsaj večini – manjka praktičnih gospodinjskih izkušenj. Mogoče pa bi morali kot pogoj za politika, po prenehanju krize, določiti tudi opravljen gospodinjski tečaj. Prispevek je resda kritični pogled, vendar pa opisuje tudi rešitve, ki jih smo jih imeli v socializmu. Na politikih pa je, ali bodo v sebi strli odpor proti socializmu ali ne. Mogoče jim bodo kakšni arhivski dokumenti iz časov NNNP dali rešitve na trenutne zagate.