KORONA VIRUS - ČESA NAS LAHKO SOCIALIZEM NAUČI?
Globalna družba je končno doživela svojo streznitev in prikaz
nesposobnosti. Zahodne demokracije v imenu boja proti mikroorganizmu brez težav
in brez odpora omejujejo temeljne človekove pravice. Omejujemo pravico gibanja,
pravico do dela, pravico do zasebnega življenja, prebivališča… Ravnanja totalitarnih režimov, ki jih je
zahodni svet obsojal, brez sprememb zakonodaje prevzema sam. Ob natančnem branju
zakonodaje in v normalno delujoči demokraciji bi bil del ukrepov ostro napadan
in verjetno uspešno izpodbijan pred pristojnimi nacionalnimi sodišči.
Pustimo ob strani, ali je 4% ali 6% smrtnost visoka
(nekateri posegi, ki se dnevno opravljajo, kot rutinski imajo celo višjo
stopnjo smrtnosti). Gre za obliko gripe, ki ima višjo smrtnost. Ugotavljam pa,
da je država padla na izpitu že v začetku. Ob normalni gripi so takoj sprejeti
ukrepi , ki zaščitijo bolj ogrožene prebivalce: prepoved obiskov v bolnišnicah
in domovih za ostarele, pozivi ogroženim skupinam, da se izogibajo javnim
prostorom, ukrepi za povečevanje odpornosti… Tudi sedaj stroka poziva k
samoizolaciji, samozapori v domačem okolju, ustvarjanju izrednih razmer… Torej
vse tisto, kar dejansko še zmanjšuje odpornost (vsaj po sedanjih napotkih
stroke ob gripi). Zatekamo se k ustavitvi življenja. Zanimivo je razmišljanje
države – 2% smrtnost ob običajni gripi si lahko privoščimo 4% ali 6% pa ne.
Tudi sprenevedanje države – cepljenje proti gripi je za ogrožene skupine
pravica in ne obveznost. Ampak o tej temi naj razpravljajo medicinski etiki;
verjetno je bolj zanimiva in aktualna kot pa evtanazija.
V tem razmišljanju želim opozoriti predvsem na nekatere vidne
paradokse, ki jih državni ukrepi povzročajo v vsakdanjem življenju. Pripadam
generaciji, ki je odraščala v času socializma (tako kot znatni del sedanjih
politikov). To je bil čas pomanjkanja oz. omejenih resursov, čas dnevnega
samozaščitnega ravnanja, medsebojne solidarnosti in medsosedske pomoči. V
srednjih šolah smo imeli predmet obramba in zaščita. Letno smo vsi imeli
famozne vaje NNNP (nič nas ne sme presenetiti) – dijaki smo to z veseljem
pričakovali, ker ni bilo pouka. Očitno je vladajoča generacija socializma vse skupaj prešpricala. Ali pa je
odpor omenjenih politikov do socializma tako močan, da ne želijo priznati tudi njegovih
dobrih strani. Del NNNP je bil tudi scenarij biološkega napada (mislim, da smo
to izvajali v 7. razredu osnovne šole). Pa si poglejmo nekatere zgrešene udare
slovenske politike.
Prvi zanimiv pojav je bilo plenjenje trgovin ter ustvarjanje
psihoze o karanteni. Vidimo prazne police – pa ne zaradi pomanjkanja večine
dobrin temveč zaradi pomanjkanja zaposlenih v trgovini, da bi lahko odgovorili
na takšno povečano povpraševanje. Kakšna je bila reakcija Vlade oz. kriznega
štaba? Medijsko pomirjanje, da je vsega dovolj. Police so pa še vedno v
določenem delu prazne. Ustvarjena psihoza v ljudeh ustvari samoohranitveni
nagon (podobno sindromu gnezdenja pri nosečnicah). Ljudje kupujejo vse povprek,
ker ne vedo, kaj dejansko minimalno potrebujejo za preživetje. V socializmu je
država vsakemu gospodinjstvu dostavila letak z minimalnimi domačimi zalogami po
osebi za preživetje v prvih 14. dneh po nastopu kriznih razmer. Vse izven tega
seznama je bil luksuz v prosti presoji vsakega slehernika. In sedanji krizni
štab – nič od tega. Ne, spodbujati je potrebno nesmiselno potrošništvo – tudi v
kriznih časih.
Drugi zanimivi pojav je bil poziv k medsosedski pomoči. Vsi
mediji so takšne oblike pomoči in samoorganiziranja poveličevali kot svetle
trenutke. Zanimivo. Tisto, kar je bilo običajni del socializma, je sedaj nekaj
najsvetlejšega. Zanimivo je, da zakon o delu na črno, ki je prepovedal
medsosedsko pomoč, še vedno velja. Tudi krizni štab ga ni preklical. Tudi nisem
zasledil, da bi bilo to med ukrepi Vlade RS. Pa vendar – sedaj bo očitno krizni
štab samovoljno določal, katero zakonodajo bomo izvajali in katero ne. Ob tem,
da sploh nimamo razglašenega izrednega stanja. Izvajajo se samo ukrepi po zdravstveni
zakonodaji. Še več – mediji z objavami implicite celo pozivajo državljane naj
sedaj izvajajo delo na črno. Osebno nimam nič proti temu. Sam menim, da je
medsosedska pomoč tudi v nekriznih razmerah nekaj najboljšega. Naj pa vladajoča
garnitura razmisli, ali je res smiselno prepovedovati medsosedsko pomoč. V miru
vzpostavljena medsosedska pomoč bo delovala tudi v kriznih razmerah. Torej
dilema za mirne čase je – ali bo politika ščitila kapital ali ljudi.
Tretji pojav je ohranjanje potrošniške miselnost tudi v
kriznih časih. Maske so za enkratno uporabo. Potrebno je povečati porabo
sredstev tudi v kriznih časih. Država je
odgovorna za vse. V knjigah za obrambo in zaščito za srednjo šolo je že v prvem
letniku bil prikazan postopek izdelave domače maske za čez celotno glavo skupaj
z vizirjem iz celofana oz. prozorne vrečke. Opisan je bil celo postopek
dezinfekcije in čiščenja takšne maske. Šlo je za zaščito pred kemičnim in biološkim
vojskovanjem. In kaj je storila država? Zaprla je trgovine z blagom, kjer bi
lahko državljani nabavljali potrebni material za izdelavo domačih mask. Raje
sedaj sedimo in čakamo na dobavo mask iz državnih rezerv oz. državljanom
puščamo, da porabljajo svoj denar za nedopustno drage maske. Res je – domače maske
niso idealne in certificirane, je pa boljša zaščita, kot nič. V sosednji Italiji
so že ugotovil, da z enkratno uporabo ne bodo prišli daleč – zato so izdali
navodilo o dezinfekciji rabljenih mask.
Četrti pojav je ustvarjanje novih smeti. Z uvajanjem obvezne
rabe rokavic (ki so običajno pri kruhu ter sadju in zelenjavi) se le-te v gorah
pojavljajo na parkiriščih. Parkirišča se vse bolj spreminjajo v smetišča.
Poraba plastike – s katero imamo že sedaj probleme – pa dodatno raste. V diskontnih
trgovinah si kruh lahko še vedno sami strežemo (kar je popolni nonsens, če
želimo omejiti širjenje okužb). Namesto prizorov, ki jih lahko vidimo v državah
z uspešnimi ukrepi, vidimo balkanski pristop k reševanju problemov. Nihče ne
meri temperature ob vstopu v trgovino, nihče ob vstopu ne nadzira kupcev z
vidika vidnih znakov respiratorne okužbe, nikjer ne vidimo sprotnega špricanja
vozičkov in nakupovalnih košaric z razkužili... Omejujemo število kupcev ne
omejujemo pa dostopa v trgovino. Verjetno zaradi pomanjkanja razkužil in kadra
v trgovinah. Pa smo zopet pri ščitenju kapitala – imeti je potrebno minimalno
število zaposlenih. Optimizirati je potrebno dobičke – ko bo kriza, naj se s
tem ubada država. Važno je, da se dobiček ohranja.
Peti vidni pojav je nedorečenost vseh kriznih načrtov.
Uvajamo delo od doma, učenje na daljavo (v osnovnih in srednjih šolah),
omejujemo izvajanje javnih služb…
Pomanjkanje odredb o delu od doma (delavec naj sam uveljavlja to zakonsko
pravico), neznanje delodajalcev o organizaciji dela od doma, sesipanje
gostujočih strežnikov s šolskimi materiali, kupi šolskih materialov (ki ne
ustrezajo standardom učenja na daljavo), samovoljno odločanje izvajalcev javnih
služb o obsegu njihovega izvajanja kaže na slabo izdelane krizne načrte. Ukinjamo
javni prevoz, hkrati pa zapiramo avtoservise ter ukinjamo učenje voženj v
avtošolah (kar naj bi povečevalo stopnjo samo-mobilnosti). Glede tega so bili v
socializmu načrti veliko bolj razdelani. Imeli smo celo odgovorne osebe za
krizne načrte v vsaki organizaciji. Danes je to deloma prepuščeno samoiniciativnosti
zaposlenih, ki niso odgovorni za takšne ukrepe. Hecen je poziv premieja, da naj
državljani dajejo predloge, krizni štab pa jih bo preučil in morebiti
implementiral. To je dokaz, da očitno država ne deluje. Da država sploh ne ve,
kako naj bi ukrepala. In, da krizni štab nima idej, kaj bi počel – razen, da
kopira uspešne ukrepe iz tujine. Če bi se leta 1991 tako osamosvajali,
osamosvojitve ne bi nikoli dočakali. In država naj bi imela ukrepe ob morebitnem
biološkem napadu.
Opisal sem samo najbolj vidne pojave. Verjamem, da se Vlada
RS trudi z reševanjem nastalih razmer. Mislim pa, da so politiki še vedno daleč
od realnosti in da jim – vsaj večini – manjka praktičnih gospodinjskih
izkušenj. Mogoče pa bi morali kot pogoj za politika, po prenehanju krize,
določiti tudi opravljen gospodinjski tečaj. Prispevek je resda kritični pogled,
vendar pa opisuje tudi rešitve, ki jih smo jih imeli v socializmu. Na politikih
pa je, ali bodo v sebi strli odpor proti socializmu ali ne. Mogoče jim bodo
kakšni arhivski dokumenti iz časov NNNP dali rešitve na trenutne zagate.