KORONA VIRUS IN TEPANJCI - DRUGI POGLED NA KRIZO
I.
Vlada RS, po zgledu drugih držav, sprejema paket za paketom
ukrepov. Namen vseh teh paketov je zajezitev širjenja Korone virusa po deželici
na sončni strani Alp. In vsak paket je strožji. Vlada RS dnevno presenečeno
ugotavlja, da se prebivalci na sončni
strani Alp ne držimo njenih priporočil in zahtev. In zato bo, če bo potrebno,
poseženo po sankcioniranju neposlušnih (pa tudi tistih nič krivih). Ob tem malo
pobrskam po svojem zgodovinskem spominu iz časov, ko sem še bil zaposlen na
Ministrstvu za zakonodajo. Prebivalci doline Šentflorjanske s(m)o vedno radi
kršili zapovedane norme. Upor proti oblasti nam je očitno položen že v zibko.
Začenši z Martinom Krpanom (švercerjem, ki je naš nacionalni junak) preko
Butalcev in Tepanjcev (ki so se upirali celo zakonom narave) do množičnih
udeležb na polnočnici leta 1990 (kot upora proti SFRJ). Vsekakor velja, da je
bil od konca 2. svetovne vojne dalje narod vedno bolj inovativen kot oblast.
Posledica te inovativnosti je bila, da je narod hitreje našel zakonodajne
luknje, kot pa jih je oblast uspela krpati.
Da smo v Republiki Sloveniji na področju znanja pisanja
zakonodaje po letu 1991 krepko nazadovali kaže tudi število in hitrost
sprejemanja sprememb in dopolnitev zakonodaje. Zakasnitev z Uredbo Vlade RS
(krizno) kaže, da so bili načrtovani ukrepi očitno nedodelani oz. brez izdelane
simulacije, kaj bo to pomenilo za prakso. Od sedanje politike ni pričakovati
kaj drugega. Ta politika je namreč zadnjih 20 let ustvarjala in sprejemala
nejasne predpise, ki so omogočali različno interpretacijo (po želji in v korit
tistih, ki so bili na oblasti). Takšna politika namreč ni sposobna čez noč
spremeniti svojega modusa operandi in začeti pisati jasno razumljivo
zakonodajo. Vlada RS se sklicuje na ukrepe držav, kjer se vsaj trudijo
ohranjati videz zakonitosti (tudi politiki). Pri nas pa so taisti politiki
kršili veljavno zakonodajo in se sklicevali na politične procese oz., da je
zakonodaja politično zlorabljena. To nam kažejo vse politične afere, ki so se
zaključile brez epiloga. Politiki so določali različne vatle ob isti zakonski
ureditvi. Sedaj ti politiki, ki so inšpekcije, nadzorne inštitucije in sodišča,
označili za zlorabljeno politično ljudem poskušajo prikazati kot verodostojne
inštitucije. Politiki, ki so sami zadnjih 20 let izpodbijali kredibilnost
pravnega sistema sedaj zahtevajo od državljanov brezpokorno vero v ta pravni
sistem. Vsa dosedanja politika je Vlado in Državni zbor pri državljanih
naredila za Pavliho. Sedaj pa je politika jezna, ker državljani pozivov Vlade
in Državnega zbora ne jemljejo resno. Če je politika pravnemu sistemu v zadnjih
20-ih letih skopala jamo, potem se ne sme čuditi, da se je tudi sama znašla v
taisti jami in da jo državljani ne jemljejo resno. Janši in Kacinu to ne bi
smelo biti nič novega – že v osamosvojitveni vojni so civilisti povzročali več
težav kot pa JLA.
Slovenci smo bili vedno bolj čustveni – vsaj ob kriznih
obdobjih. Bolj kot s prisilo, bi država morala vplivati na čustva. Namesto
pozivov zdravnikov bi morali objavljati pozive posameznikov ogroženih skupin
(starostnikov, otrok astmatikov,…). Bolj bi uspeli pozivi z vsebino –
izolirajte se in ohranite nas pri življenju. Vsak ima starše, stare starše ali
ogrožene otroke. To bi bilo veliko bolj razumljivo sporočilo, kot pa pozivi
politikov in stroke proti neki nevidni nevarnosti. Bolj kot na represijo, bi
morali vplivati na samozaščito (pa smo zopet pri eni od iznajdb socializma).
Pričakoval bi, da bi šole kot prvo gradivo svojim dijakom pošiljale navodila o
samozaščiti in pomenu le-te za njih in njihove drage. Pričakoval bi, da bi šole
dijakom pošiljale tudi gradiva o izdelavi domačih zaščitnih mask. Šole naj bi
sedaj posredovale znanje, ki je potrebno za preživetje v krizi. Klasična učna
snov lahko počaka tudi na boljše čase. Vsi odzivi naroda ob športnih uspehih
kažejo, da smo se sposobni odzivati pozitivno tudi brez prisile. Ali drugače –
prisila pri Slovencih običajno vzbudi upor in odpor. Medijsko je na izpitu tako
padla tako nova kot tudi stara Vlada.
II.
Po lastni krivdi sem poročen z zdravnico. Z očmi zunanjega
opazovalca ugotavljam, da tudi zdravstvo organizacijsko ni v celoti pripravljeno
na začetek dela v višjih obratih. Za delo z najtežjimi bolniki so trenutno
usposobljeni z licencami zgolj intenzivisti ter anesteziologi (ter sestre v
oddelkih intenzivne terapije). Gre za kader, ki ga že v »mirnodobnih časih«
primanjkuje. Kaj se bo dogajalo, ko bo tudi ta kader zaradi možnih okužb ali
preutrujenosti izpadel? Še večja kriza. Še večji represivni ukrepi Vlade RS.
Trenutno ima Slovenija še čas, da v tem delu posnema Kitajsko. Tam so doizobraževali
preostali zdravstveni kader z minimalnimi znanji iz intenzivne terapije ter s
tem deloma razbremenili ključni kader. Pretirana specializacija, ki jo je v
zadnjih letih vodila Zdravniška zbornica Slovenije, se nam sedaj vrača kot
bumerang. Imamo interniste in anesteziologe, ki so, zaradi organizacije dela in
specializacije, manj vešči v delu na enoti intenzivne terapije. Potrebno bo
začasno opustiti oz. razrahljati sistem licenc – drugače bo zmanjkalo
zdravstvenega kadra. Poskrbeti bo potrebno za organizirano prehrano in ustrezni
počitek zdravstvenega kadra. Država bi pravočasno morala poskrbeti za višjo
imunsko odpornost zdravstvenega kadra. Brez tega bo ključni kader še hitreje
izgoreval in se številčno krčil. Zmogljivosti zdravstva pa še dodatno upadale.
Ne smemo pozabiti – hitri odziv zdravstvene stroke v
Republiki Sloveniji je posledica sistema javnega zdravstva. Le v sistemu
javnega zdravstva lahko upravljaš sistem preko direktiv brez sprememb pogodb ali
pa zakonodaje. Spoštovani zagovorniki konkurence med javnim in zasebnim naj si
posledice pogledajo v ZDA. Zasebno deluje samo v normalnih razmerah, v kriznih
ne. V tem delu bo zakonodajni paket moral opraviti tudi neljubo »podržavljanje«
zasebnih resursov. Očitno bo sedanja Vlada RS morala sprejemati veliko bolj »socialistične«
ukrepe, kot pa so jih doslej sprejemale deklarativno leve vlade. Hecno bo
gledati, kako bo stranka, ki dosledno zagovarja liberalizem, odločno korakala
nazaj v socializem (verjetno podobno, kot se sedaj podira Trumpov vrednostni
svet). Eden od nujnih ukrepov bo zakonsko obvezna vključitev zasebnih
zdravnikov in medicinskih sester kot podjemnikov v sistem javnega zdravstva –
seveda v primeru, ko bo sedaj zaposlenega kadra premalo in to za enako ceno,
kot sedaj znaša plača zdravnika ali medicinske sestre javne uslužbenke.
Dnevno poslušamo novice o pomanjkanju zaščitne opreme za
zdravstvo. Vprašujem se, kje je končala tista prislovična državljanska
inovativnost. Ali ne bi, raje kot z analizo, kaj je šlo narobe, se ukvarjali z
iskanjem improvizacijskih rešitev za manjkajočo opremo – vsaj dokler ne dobimo
tiste prave. Kje so tisti mali podjetniki s svojo inovativnostjo in proizvodnimi
kapacitetami. V Nemčiji je Merklova že pozvala vse gospodarstvo naj se
prilagodi in začne proizvajati manjkajočo premo. Pa poziv naše Vlade ali politikov?
Kjer so sedaj naše univerze z inovativnimi rešitvami? Zanimivo je tudi
vprašanje, kje ima NATO rezerve opreme za obrambo proti biokemični vojni. Verjetno
bi se lahko del te opreme sedaj uporabil tudi v civilne namene. Če smo že člani
NATA. Vsekakor bi nujno potrebovali tudi delovno skupino, ki bi na državni
ravni poskušala iskati alternativne rešitve z uporabo sredstev, ki so na
razpolago.
Raziskave v tujini kažejo, da je smrtnost med moškimi
največja. Eden od razlogov je tudi večji delež kadilcev med moškimi (drugi pa
menda tudi vpliv estrogena). Še dobro, da je bil vmes zdravstveni minister Dušan
Keber, ki je dejansko začel biti bitko tako proti tobaku kot proti alkoholu
(kljub tedaj močni opoziciji proti takšnim ukrepom). Glede na to, bi moral biti
eden od ukrepov tudi stroga prepoved tobaka (vsaj v času krize). Poleg tega pa
bi se država morala, bolj kot z represijo, ukvarjati z načinom dviga odpornosti
pri prebivalstvu. Nujni ukrep bi moral biti tudi subvencioniranje hrane in
prehranskih izdelkov, ki služijo povečevanju imunosti. Na drugi strani pa bi
morala država poskrbeti za bolj dosledno izolacijo skupin, ki so ogrožene
(srčni bolniki, diabetiki, pljučni bolniki, ljudje s koronarnimi boleznimi) –
ne glede na njihovo starost. Seveda jim je ob tem potrebno v takšni izolaciji
omogočiti še normalno življenje z omogočanjem stikov na daljavo – ne pa jim
življenja spremeniti v hišni zapor. Če smo se v Republiki Sloveniji do sedaj
prehranjevali nezdravo (in je to država s cenovno politiko tudi dopuščala), je
sedanja kriza čas, da mogoče spremenimo prehranske navade državljanov. S tem bomo
naredili tudi korak k dolgoživi družbi. Vlada se bo morala odločiti ali bomo
kaj delali tudi na zdravem načinu življenja in ali bo ta zdrav način spodbujana
tudi na področju prehrane.
III.
Tako »šolski ministri« kot tudi »gospodarski ministri« so
govorili o družbi 4.0. Po svoje je izbruh Koranavirusa koristen, saj je
razgalil vso Potemkinovo vas.
Ukinjanje tiskovnih konferenc Vlade RS v času, ko celotni
svet deluje v oblačnem svetu – tudi z uporabo videokonferenčnega sistema je lahko
odraz tehnološke nerazvitosti. Ali pa gre za prikrivanje ukrepov s katerimi
želi Vlada RS zmanjšati stopnjo demokratičnega delovanja družbe? Glede na to,
da je sedanji premier očitno zelo vešč sodobne
informacijske tehnologije, mu vodenje videokonference verjetno ne bi povzročalo
težav (tudi ob pomoči še kakšnega tehničnega eksperta). Očitno se v tem primeru
ne zgleduje po svojem vzorniku Orbanu, ki to tehnologijo uporablja. Zanimiva je
razlika med letom 1991 in sedanjo situacijo (v obeh primerih iz istim
glasnogovornikom). V prvem primeru so bile novinarske konference bogate z
vprašanji, sedaj so nezaželena. Ker delam v jedrskem sektorju v katerem so se na
primeru Černobila in Fukušime učili tudi mediji, bi pričakoval, da se je tudi politični
PR česa naučil. Ampak izkušnja s PR v času kandidature za predsednika DeSUS-a
mi je prikazala dejansko stanje v slovenskem političnem PR. Ta je praktično neusposobljen
in nepripravljen za poročanje v kriznih časih. Politični PR, ki naj bi v krizi
deloval v skupno dobro, še vedno deluje izključno v korist političnih strank. Očitno vse stranke
v ozadju poizkušajo iz krize povleči čim večji politični kapital za naslednje volitve.
To kažejo tudi PR snemanja ob prihodu zaščitne opreme. Kot, da so ministri
tisti, ki dejansko podpisujejo prevzem opreme. Če bi bilo vsaj malo etike v
njih, bi morali zaradi izrabljanja kriznih razmer za samo-promocijo sami
odstopiti.
Drugo področje Potemkinove vasi je šolstvo. Sedaj je na osnovnošolskih in
srednješolskih učiteljih, da sami poskrbijo za izobraževanje v oblačnem svetu.
Pri svojih nečakih opažam, da se počne popolnoma isto, kot smo na Univerzah
počeli ob uvajanju študija na daljavo. Obesiš učbenik in gradiva v oblačni svet
in voilà, imamo študij na daljavo. Ko smo na Ekonomski fakulteti v sredini
90-ih let prvi v RS začeli uvajati takšno obliko izobraževanja, so nam podobne
inštitucije razlagale, da je razvoj gradiv ter vseh spletnih vsebin trajal najmanj
10 let. Tukaj bi pričakoval, da bi Zavod za šolstvo oz,. pristojno ministrstvo
naredilo hitri screening obstoječih vsebin in na njihovi spletni strani
objavili linke, do takšnih vsebin, ki jih s pedagoškega vidika priporočajo.
Sedaj pa so dijaki prepuščeni večji ali manjši stopnji informacijske pismenosti
in zavzetosti svojih učiteljev. To pa pomeni tudi kršitev temelja javne službe,
kjer naj bi bila enaka storitev pod enakimi pogoji dostopna vsem.
Tretje področje Potemkinove vasi je delo na domu in Ministrstvo
za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Na njihovi spletni strani
so resda neka navodila in priporočila za delo na domu. Vsa ta navodila pa so
daleč od potreb in dejanskih zakonskih možnosti. Na spletni strani ministrstva lahko zasledim
pojasnilo, da noben delodajalec proti volji zaposlenega ne more odrediti dela
na domu ampak je to možno zgolj z aneksom k pogodbi o zaposlitvi. Kot da Zakon
o varstvu in zdravju pri delu ne obstaja. Dejansko je v tem zakonu določeno, da
se mora organizacija delovnega procesa prilagajati zagotavljanju zdravja in
varstva pri delu. Torej lahko delodajalec zaradi trenutnih okoliščin z odredbo
odredi delo od doma – seveda za tiste, ki imajo doma za takšno delo ustrezne
pogoje in zagotovljeno varnost. Zato, da človek dela od doma na računalniku (ki
mu ga preskrbi delodajalec) in to v IT okolju delodajalca ne potrebuješ kakšnih
posebnih varnostnih ukrepov. Saj že vsi doma delamo na računalnike. Drugače pa
je v primeru proizvodnih dejavnosti – tu pa mora delovno okolje izpolnjevati
stroge zakonske zahteve. V takšnem primeru pa dela na domu ni mogoče odrediti
brez soglasja delavca. Tudi v prvem primeru lahko delavec ni lastnik stanovanja
in mu lastnik dela na domu ne bo pustil. V tem primeru bo na delodajalcu, kako
bo nastali problem rešil. Vendar je trenutna Vlada, namesto da bi prevzela
odgovornost, odločitev o tem raje prepustila »dogovorom« med delavci in
delodajalci. V tem primeru bi morala Vlada RS izdati zakon s katerim bi
odredila obvezno delo od doma tam, kjer delovni proces in IT tehnologija
delodajalca to omogočata. Je pa res, da bo ob koncu te krize večina teh
delavcev spraševala, ali tudi vnaprej ni možno vsaj nekaj dni tedensko delati
od doma. To pa pomeni spremenjeni koncept delovanja gospodarstva. Mogoče pa je
to priložnost, da tudi RS končno dejansko dobi industrijo in javno upravo 4.0.
Če bo birokracija (v širšem smislu – torej tudi v proizvodnji) lahko normalno
od doma delala cel mesec, potem ni razloga, da se ta oblika vsaj v večinskem
delu delovnega časa ne bi ohranila tudi po prenehanju krize. To je znak,da se
delo lahko tudi drugače uspešno organizira. S tem bomo zmanjšali tudi količino
vozačev večja mesta ter problem parkiranja in onesnaženosti.
IV.
Ukrep omejevanja gibanja na območje občine bivališča je z
zdravstvenega vidika na papirju lahko smiseln, ni pa življenjski. Priklanjanje slovenske
politike globalizaciji in nevidni roki trga se nam sedaj vrača kot bumerang.
Pojavljajo se popolnoma iste težave o katerih sem stenam govoril na volilnem
kongresu DeSUS-a. Pomanjkanje bank oz. bankomatov v manjših občinah, neobstoj
trgovin (zaradi trgovskih centrov), ukinjanje poštnih podružnic, omejeni obstoj
servisne mreže za osebna vozila itd. so posledice globalizacije in hlastanja za
kapitalsko uspešnostjo, ki nam v primeru določitve karanten na občinske meje ne
bo v korist. Določanje karantene z večjo vrsto izjem kot pa dejanskih
naslovnikov nima nobenega smisla.
Tukaj bo morala država, če želi uvajati kakršnekoli občinske
karantene, predčasno uvesti ukrepe, ki sem jih sam v volilnem programu
opredelil, kot ukrepe za zagotavljanje dolgožive družbe, med katerimi:
- uvajanje bančnih avtobusov, kjer lahko ljudje za enako provizijo, kot na spletu ne glede na izbrano banko, opravijo vse bančne storitve;
- uvajanje potujočih trgovin, kjer bodo ljudje enako preskrbljeni kot v velikih trgovskih centrih (z možnostjo naročanja želenega blaga ob naslednjem obisku)
- obveznost določitve nadomestnih občinskih pooblaščenih servisov, kjer se ohranja garancija na vozilih;
- pomoč pri naročanju hrane na dom;
- začasna posodba minimalne komunikacijske s čimbolj preprostimi programi za ohranjanje komunikacije posameznikom oz. gospodinjstvom, ki teh sredstev nimajo na voljo;
- uvajanje poštnih avtobusov s poštnimi storitvami.
V.
Glede na pomanjkanje delovne sile v domovih za starejše
občane ter na prisilno dopustnikovanje nekaterih zaposlenih, bi lahko Vlada RS
sprejela ukrep, da se starejši občani, ki so še sposobni samostojnega
življenja (torej samostojno opravljanje bioloških potreb ali pa opravljanje
potreb ob manjši pomoči ter brez potrebe po prilagojenem okolju) začasno
izselijo v domove takšnih ožjih sorodnikov, ki so na čakanju zaradi ukrepov
države (če seveda imajo dovolj prostora). Po prenehanju ukrepov ali ob zahtevi delodajalca po vrnitvi na delo se
takšni oskrbovanci vrnejo nazaj v domove iz katerih so se začasno izselili. Za
spodbudo bi lahko občina ali država takšnih svojcem izplačala določeno nagrado
za delo in s tem bi dejansko lahko krili morebitni izpad dohodkov.
VI.
Zaradi preprečevanja nabiranja političnih točk ter čim
širšega angažmaja vseh državljanov v rešitev nastalih kriznih situacij pa bi
morale vse sedanje stranke v parlamentu soglasno sprejeti zakon s katerim bi
sebi ter svojemu članstvu prepovedalo kandidiranje na naslednjih parlamentarnih
volitvah. S tem bi dejansko dosegli, da vse stranke skupaj začno delati v dobro
državljanov in ne samo za svojo politično propagando na naslednjih volitvah.