KADROVSKI PROBLEMI V ZDRAVSTVU - POLITIČNA ODGOVORNOST

V ušesih mi je ostala nekaj dni stara novica – ob selitvi določenih oddelkov Splošne bolnišnice Jesenice zaradi prenove se le-ta srečuje s pomanjkanjem medicinskega kadra. Izrekel jo je mag. Miran Rems. Ob tem se človek nehote vpraša, ali lokalna politika dejansko potrebuje sod dinamita, da se zbudi iz svojega sna.

Osebno sem član Upravnega odbora Fakultete za zdravstvo Angele Boškin. Ob predstavitvah fakultete pogosto poslušam o dobrem sodelovanju med fakulteto in Splošno bolnišnico na Jesenicah. Tudi število vpisanih na fakulteto je vsako leto zgledno. Človek bi pričakoval, da bodo lokalno vzgojeni kadri ostali v lokalnem okolju. Ampak realnost je drugačna. Bližina Avstrije z boljšimi plačami in zlasti boljšo organizacijo nam odžira kadre v katere vlagajo slovenski davkoplačevalci. Bolnišnica je tako primorana iskati rešitve na področju bivše Jugoslavije. Žal je tam kvalitetnih kadrov vse manj, saj imajo headhunterji iz Nemčije in Avstrije v kadrovske bazene že odvržene svoje mreže (lovijo že mladino po končani osnovni šoli). Slovenija se pri tem zbuja počasi in negotovo in se odpravlja na lov zgolj s trnkom.

S strani pristojnega ministra, direktorjev zdravstvenih zavodov in razno-liberalnih ekonomistov poslušamo, da je potrebno zdravstvo postaviti na podjetniških načelih, da je potrebno zdravstvene delavce izvzeti iz sistema plač, da se zdravstvenih delavcev ne da ustrezno nagrajevati in plačati. Ta spisek bi lahko še nadaljevali v nedogled. Skratka, za vse je krivo premalo denarja v zdravstvu ter premajhna pristojnost direktorjev zdravstvenih zavodov. Vse stavke zdravstvenega osebja so primarno usmerjene v povišanje plač.

Spomnim se časov, ko sem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani predaval predmet delovno pravo. Pri pripravi predavanj sem naletel na neko študijo OECD iz konca 90-ih let prejšnjega stoletja, ki je pri zaposlenih v gospodarsko razvitih državah prikazala naslednji preferenčni sistem:

1. fleksibilnost delovnega časa;

2. varnost delovnega mesta in socialna varnost;

3. nefinančne spodbude (stanovanja, izobraževanje, strokovno napredovanje, dobri delovni odnosi,…);

4. visoke plače.

Torej so visoke plače šele na četrtem mestu. Pred njimi so druge preference. V Republiki Sloveniji pa se medijsko prikazujejo plače kot ključni problem kadrovskega pomanjkanja v zdravstvu. Kot da ostalih potreb v Republiki Slovenji zaposleni nimajo. In nenadoma imamo nekoga, ki javno opozori, da brez stanovanj ne bomo uspeli dobiti ali zadržati kadra. In Župan Jesenic – v stilu tiste znane »Minister Gregor pa nič.«

Občinski svet Občine Jesenic se je že nekajkrat dotaknil problematike razvoja Splošne bolnišnice Jesenice. Svetniki smo poslušali zlajnano zgodbo o prostorski in finančni problematiki. Pa zgodbo o grdih politikih nizvodno ob reki Savi, ki želijo Jesenicam vzeti bolnišnico. Sam sem že na drugi seji Občinskega sveta po volitvah v letu 2018 opozoril, da v Bolnišnici in Domu za starejše občane ne bodo problem finance temveč kadri. Sam sem opozarjal, da bo potrebno zagotoviti kadrovska stanovanja oz. solidarnostna stanovanja spreminjati v kadrovska. Kaj pa Župan in svetniška večina? Ravno obratno. Očitno Župan Jesenic in večina v  Občinskem svetu še niso dojeli, da so se razmere v Republiki Sloveniji spremenile. Republika Slovenija bo ob danem GDP težko zagotovila primerljive plače v javnem ali zasebnem sektorju. Ob visokih cenah nepremičnin in danem GDP se ne smemo čuditi, če mladi odhajajo v okolja, kjer imajo zagotovljeno bivanje in urejeno delovno okolje. Tudi za kadre velja EU brez mej – napočil je trenutek resnice za večino delodajalcev in tudi občin, na katerega so kadroviki opozarjali že dobrih 25 let. Tudi delavci iz držav bivše Jugoslavije bodo Slovenijo jemali zgolj kot prehodno državo na poti proti S Evropi, če ne bodo imeli stanovanj oz. jim bo na koncu ostal manjši razpoložljivi dohodek kot v domači državi ali pa nekje severno od Karavank ali zahodno od Soče (ta pojav je moč že zaslediti pri zdravnikih).

Brez ustrezne občinske politike smo na poti poslabšanja zdravstvene oskrbe in še en korak dalje od paradigme dolgožive družbe. Žal mi je, da ne Župan in ne njegove podporne svetniške skupine nimajo časa, da bi naredili resno analizo vseh problemov v Občini Jesenice skupaj s predlogi možnih srednjeročnih političnih rešitev. Pomembne so gasilske rešitve in lokalna, gostilniška politika. Tolaži me le misel, da bodo tudi sami žrtve takšne politike. Žal pa mi je za vse ostale žrtve takšne politike v Občini Jesenice.