JOJ, KAM BI DEL? - POGLED NA PROBLEMATIKO KOMUNALNIH ODPADKOV NA JESENICAH

Dospe do svoje hoste … Čuj, iz teme:

“Joj! kam bi dél?”

“Kaj? – Kdo si božji? – Kam naj deneš, vprašaš? –

I, kjer si vzel!”

(Anton Aškerc)

Debelo leto je, kar s pozicije občinskega svetnika lahko proučujem delovanje lokalne politike. Naj uvodoma zapišem, da je moja ponovna pot v politiko bila povsem naključna in nehotena. Moj prvi vtis – politika se v dobrih 35. letih ni v ničemer spremenila. Ali kot je legendarni Balašević rad prepeval (širna Juga pa z veseljem za njim ponavljala): »Ma princip je isti, sve su ostalo nijanse.«

Ob razpravah o problematiki Male Mežakle ter podražitvi cen komunalnih storitev v Občini Jesenice sem se alegorično spomnil na obe citirani besedili. Žal mi je, da zaradi bolezni nisem mogel biti prisoten na zadnji seji Občinskega sveta. Po zapisniku sodeč je vse močno spominjalo na tisto znano sejo Državnega zbora, ko so glasovali o tem, kaj je dejansko izjavil tedanji predsednik dr. France Bučar. Vrag je, ko začnejo posamezniki samovoljno interpretirati misli živega človeka.

Dejstvo je, da problem Male Mežakle še naprej obstaja. Dejstvo je, da zaradi izsiljene podražitve ne bo kakovost življenja na Jesenicah nič boljša. In dejstvo je, da so svetniki s sprejemom podražitve v dodatno stisko spravili določeno število socialno ogroženih posameznikov in družin. Vendar za politiko to ni pomembno (niti za stranke, ki se kitijo z nazivi kot so socialna, demokratična, itd.). Kdo pa bi se do volitev sploh ukvarjal z »marginalci,« kot so upokojenci ali posamezniki ali družine, ki životarijo na pragu revščine? Pravzaprav je dogajanje okrog cen komunalnih storitev prineslo vrsto zanimivih ugotovitev.

Prva ugotovitev – povzeta iz razprav Župana in direktorja občinske uprave – problematika zbiranja komunalnih odpadkov, problematika ravnanja z mešanimi komunalnimi odpadki in problematika deponije so ločene problematike. Čeprav zakonodaja na področju ravnanja z odpadki zahteva celoviti pristop, pa odgovorne na Občini Jesenice državna in EU zakonodaja ne zanimata preveč. Rešujmo parcialno zato, da stvari zameglimo. Res je, gre za dve ločeni podjetji (Jeko in Ekogor), ampak problematika je enotna in enovita. Skladno z zakonom jo je potrebno reševati enovito. Slišal sem tudi očitke – kaj kompliciraš, saj se že 20. let počne enako. Ne Župan, ne Občinski svet in ne občinska uprava ne moreta zavzeti pristopa, da je en del dober (Jeko) drugi del slab (Ekogor) in da je za drugi del odgovorna država. Poleg tega pa smo že od leta 2004 člani EU (če je slučajno kdo od naštetih to dejstvo spregledal). Ravnanje z mešanimi komunalnimi odpadki je primarno občinska odgovornost. In če zadeva na državni ravni zataji, je na Županu odgovornost, da najde rešitev za zadevo. Zato ima Župan na voljo plačane strokovne službe ter zaposlene v ti. širšem javnem sektorju. Zakonodaja to omogoča. Ampak potrebno je zakonodajo vzeti v roke, preštudirati tudi ustrezne direktive EU ter pogledati dobre prakse. Reševanje problema pomeni celostno obravnavo problematike in razumevanje bistva problema. To zahteva bistveno več, kot pa protokolarno smehljanje in skrivanje za birokratskimi floskulami.

Druga ugotovitev – oblikovanje cen komunalnih storitev temelji na strankarski disciplini in strankarskem dogovarjanju ne pa na konkretnih izračunih. Dejstvo je, da je je tudi oblikovanje cen komunalnih storitev del upravljanja z odpadki. Torej gre pri cenah tudi za informacije, ki bi morale biti jasne, razumljive ter dostopne javnosti (tako zahteva Aarhuška konvencija). To pa pomeni, da bi morali biti takšni materiali napisani dovolj pregledno, jasno in razumljivo, da bi jih razumela tudi širša javnost. Vzpostavljena praksa elaboratov v Občini Jesenice je daleč od teh zahtev (v elaboratih so dvigi marsikje navedeni zgolj odstotno ne pa tudi v realnih cenah, elaborati so nepregledni,…). Stranke torej glasujejo na podlagi nekega dogovora z Županom. Sicer je to del demokracije. Potrebno je tudi zavedanje, da se demokracija vedno odvija znotraj določenih pravnih okvirov. S takšnim ravnanjem pa Občina Jesenice krši tudi zaveze iz Aarhuške konvencije in dejansko onemogoča najširšo ljudsko participacijo. Prav kopiranje cenovnih elaboratov kaže, da se posamezniki ne zavedajo posledic vstopa Republike Slovenije v EU. Dejstvo je, da se je dvig cen v preteklosti že dogodil za 100% in sicer s tem, ko se je zbiranje mešanih komunalnih odpadkov premaknilo iz tedenskega v 14-dnevni ciklus. Pa je o tem bilo vse tiho. Takšne prakse onemogočajo tudi presojo, ali je izvajanje komunalnih storitev še cenejše preko Jeka ali pa bi bil cenejši nek koncesionar iz držav EU. To je tudi v nasprotju z zahtevami ZJN-3. Seveda bi za to potrebovali politiko oblikovanja in gibanja cen storitev v Občini Jesenice, ki pa jo Župan noče ali ne želi pripraviti. Zavedati se je potrebno, da politika oblikovanja cen del paradigme dolgožive družbe. Očitno ne Župan in ne večina v Občinskem svetu ne želita pristopti k izvajanju paradigme dolgožive družbe.

Tretja ugotovitev – županu, določenim strokovnim službam in določenim političnim opcijam očitno ustreza neurejeno stanje na Mali Mežakli zaradi vzdrževanja »dežurnega krivca.« Če pustimo ob strani pristranske ugotovitve dragega revizijskega mnenja (revizija je npr. napisala, da je potrebno kriti tudi dražji sežig za nazaj, pisno mnenje pristojnega ministrstva je, da se tega ne sme narediti), je že od daleč vidno, da se nihče od pristojnih občinskih služb zares ne ukvarja s problematiko Male Mežakle. Ob dokaj skromnem spremljanju problematike sosežiga lahko vidimo, da ima vsaka taka sežigalnica svoje zahteve po »surovinski sestavi« odpadkov za sosežig. Moderne sežigalnice imajo svoje ločevalne linije, ki pred sežigom ločijo od 260 do 360 različnih snov za recikliranje – ostalo pa gre v sežig. Očitno smo na Mali Mežakli dopustili uvedbo tehnologije, ki danes z vidika zahtev EU ni več uporabljiva (bila je uporabljiva za sežigalnice na Kitajski). Vsaj takšen občutek dobi iz sporočil občine za javnost, ki kažejo neke bale z mešanico odpadkov. Do danes namreč ne Župan ne pristojne službe niso posredovale informacije o tem, kaj lahko ločevalnica na Mali Mežakli v praksi počne oz. kakšne so njene karakteristike in zmogljivosti. O tem priča tudi nekdanji poziv MOP-a, ki pa je v Občini Jesenice očitno končal v kakšnem šrederju. Bojim se, da bodo bale, ki se sedaj nabirajo na Mali Mežakli ostale tam do konca naših dni. Ampak to ni problem mešanih komunalnih odpadkov temveč zavoženosti občinske politike. Resna koncesijska pogodba ima v tujini 400-500 dobro tiskanih strani (pri nas 20 strani z radodarnimi presledki in razmaki). Občina bi sedaj s spremembo odloka, s katerim bo dejansko omogočila nadaljnje nalaganje mešanih komunalnih odpadkov na Mali Mežakli, zopet ubrala pot, ki jo pristojno ministrstvo in pa EU najbolj odsvetujeta. Kot predsednik komisije za vprašanje odpadkov ugotavljam, da ob takšnem ravnanju občinske uprave in pa zamejenosti strokovnih služb, resno delo komisije sploh ni možno ali pa je očitno celo nezaželeno. Vse kar na komisiji poslušamo je, da je Mala Mežakla izključno posledica nedelovanja države. Ali res?

Občankam in občanom Jesenic – bralcem tega zapisa – prepuščam presojo o tem, koliko so njihove svetnice in svetniki ter Župan dejansko upravičili dano zaupanje na zadnjih lokalnih volitvah. Neizpodbitno dejstvo ostaja – kljub višji ceni komunalnih storitev bo smrad iz Male Mežakle še naprej spremljevalec občanov. Ali kot je že Varuh človekovih pravic ugotovil – nekaj je narobe s tem sistemom v katerem imamo, ob vse višjih cenah komunale, vedno več okoljskih problemov.