BOJ PROTI COVID-19 V RS – BOJ DON KIHOTA Z MLINI NA VETER

 Poslušam debate o cepljenju, o širjenju virusa COVID-19, o ukrepih za omejevanje in se čudim. V koaliciji so posamezniki, ki si pripisujejo glavne zasluge pri osamosvojitvi leta 1991 – obnašajo pa se, kot da bi prvič vodili državo. Neobjavljeni sklepi brez pravne veljave, podzakonski akti brez ustrezne zakonske podlage, obtoževanje opozicije za neuspele ukrepe itd. Skratka – vrtiljak norosti. Ob tem pa še največja blamaža – saj kopiramo ukrepe iz sosednjih, razvitih držav. Pa jih res? Ali kopiramo samo ukrepe, ki so objavljeni v javnih občilih ne pa celotne sheme ukrepov?

Že v času osamosvajanja je bil temeljni moto – zagotavljanje zakonitosti in ustavnosti. Brez zaupanja v pravni sistem ni zaupanja v državo ter ukrepe državnih organov. Tega očitno ljudje, ki si pripisujejo zasluge za osamosvojitev, niso videli in se naučili. Tudi  v času osamosvojitve so neuradno vladali izredni ukrepi, a se je kljub temu spoštovala ustavnost in zakonitost. Znotraj javne uprave se je v slabih 2 letih tedaj pripravilo ter v parlamentu sprejelo okrog 150 najbolj nujnih zakonov, ki so predstavljali podlago nove suverene države. Določeni zakoni so bili sprejeti tudi po hitrem ali nujnem postopku. Delitev oblasti se je spoštovala – nihče ni želel tvegati, da bi se doma ali v tujini pojavil dvom o delovanju pravne države. Videz v tujini je bil tedaj še toliko bolj pomemben zaradi mednarodnopravnega priznanja mlade države. Z ohranjanjem pravne države je tudi znotraj naše države vladalo zaupanje v projekt osamosvojitve. Solidarnost in medsebojno spoštovanje delujeta zgolj tam, kjer ima narod nek skupni imenovalec – skupni cilj, kult osebnosti ali spoštovanje lastne države. Tega ni moč predpisati z zakonom – gradi se skozi čas. Ob pomanjkanju kulta osebnosti in skupnega cilja sta delitev oblasti in delovanje pravne države ključna gradnika zaupanja ljudi in delovanja solidarnosti. V tem delu je sedanja koalicija padla na izpitu.

Drugi nauk osamosvojitve je bila simulacija. Moto današnje koalicije je – najprej skok potem hop. Torej povsem obrnjena logika. Brez dobro pripravljenih ukrepov, ki se ne spreminjajo od tiskovke do tiskovke, ni zaupanja ljudi v ukrepe. Še več – nejasnosti ter dnevno popravljanje neproučenih ukrepov ljudi še bolj prepričuje, da ne politika in ne stroka nimata znanja, kako se soočiti s problemi. V tem delu je torej koalicija s svojimi dejanji sama prispevala k nezaupanju javnosti v sprejete ukrepe. Ljudje in gospodarstvo potrebujejo stabilno okolje in predvidljivost ukrepov. Skrivanje ukrepov in njihovo sprejemanje na nočnih sejah kaže na delovanje nekih starih sistemov iz časa 2. svetovne vojne in ne na neko demokratično družbo. S tem pa se še poglablja delitev družbe.

Tretji nauk osamosvojitve je bil, da kopiranje tuje zakonodaje v Republiki Sloveniji ne deluje. Vsak pravni sistem je celota – s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Posamezen zakon je del te celote in uspešno deluje zgolj v takšni celoti. Kopiranje v drugi sistem, v drugo mentaliteto in zgodovinski okvir ne deluje. Potrebno je proučiti logiko, celotni sistem – šele nato se lahko neke rešitve prilagodi za drugi pravni sistem. Pri nas promotorji cepljenja prikazujejo ukrepe Italije, Avstrije, Nemčije… A vendar so ti ukrepi vezani na drugačen pravni sistem in na drugačno pravno logiko. Danska in Portugalska sta za posamezna cepiva deli polno nacionalno dovoljenje za promet. Danska ima predvideno informirano soglasje zgolj za vektorska cepiva. Portugalska ima sicer za cepljenje predvideno informirano soglasje – je pa seznanjanje prebivalcev glede prednosti in slabosti cepljenja obveza njihovega zdravstvenega zavoda. Temelj je popolna informiranost prebivalstva in s tem zaupanje v cepiva, ki jih država uporablja. Pri nas je za vsa COVID-19 cepiva predviden podpis informiranega soglasja. Ob tem, da se pisno informirano soglasje po zakonodaji RS zahteva zgolj za posege z visoko stopnjo tveganja ter biomedicinske raziskave. Promotorji bodo dejali – saj ima to tudi Portugalska. Res je. Ampak Portugalska se je zavedala tega dejstva in je šla v popolno informiranost prebivalstva. Pa še politiko je popolnoma izključila iz ukrepov za precepljanje. Pri nas pa smo lahko slabo leto poslušali zlajnano – koristi so večje od tveganja. In to je vse, kar je večinoma javnost pridobila od znanosti v RS. Še slovenske verzije SmPC za cepiva proti COVID-19 ni možno dobiti v stričku Googlu. Torej – mehanizmi so v delu enaki, le celotni sistem je drugačen. Pa še politika se je popolnoma vpletla v to akcijo, saj je želela to izkoristiti kot svoj volilni plen. Še stroko je določila kot podaljšano roko političnih organov. Ob takšni zakonodaji bi RS morala dejansko prevzemati ukrepe iz Danske.

In zadnji nauk osamosvojitve – ljudje štejejo. Zato so imele politične rešitve prednost pred vojaškimi. Samo 2 milijona nas je. Imamo omejeno število ljudi v poklicih, strokovnjakov in znanstvenikov. Pristajanje na izčrpavanje javnega sistema do zadnje stopnje pomeni pristajanje na uničevanje delujočega sistema. Pomoč iz tujine bi morali našemu sistemu priskrbeti mnogo prej. Izčrpavanje zaposlenih bo po koronakrizi nov generator čakalnih vrst.

Za konec pa še temeljno vprašanje. Ali imajo res »anticeplilci« in »iniciative« v Republiki Sloveniji takšno moč? Za uvod v odgovor – tudi v času osamosvajanja je JLA vodila specialno vojno proti RS – pa vendar so ljudje verjeli slovenski politiki in stroki. Zakaj? Zato, ker se je strmelo po enotnem stališču, tako znotraj Slovenije kot tudi v mednarodnih krogih. Dokler bo v svetu obstajal različni pristop k cepljenju, k veljavnosti statusa cepljenega oz. prebolelega, k odnosu do virusa, bo to primarni generator nesoglasji v Republiki Sloveniji. Kdo v Sloveniji pa še verjame lastni znanosti in pameti? Pričakovati bi bilo, da bi bilo poenotenje ključnih vprašanj ena od temeljnih nalog slovenskega predsedstva EU. Verjetno manjka novi Zola, ki bi na ravni EU napisal nov J'Accuse...! Ali pa bomo sedanji starši to doživeli od lastnih otrok čez kakšnih 10 ali 15 let?