COVID-19 V RS – BOJ BUTALCEV PROTI TEPANJCEM
Da ne bo kakšne pomote in natolcevanja. Sem prebolevnik s skoraj 6 meseci zavodskega zdravljenja in rehabilitacije (brez pridruženih bolezni). Velikokrat sem bil na meji med tostranstvom in onostranstvom. Iskreno sem hvaležen celotni zdravstveni stroki in znanosti za ponovno življenje (vključujoč tudi moji ženi). Hvaležen sem tudi vsemu osebju v vseh zavodih, kjer sem bival zaradi Covida-19. Tudi cepljen sem znotraj 6-ih mesecev. Pripravljen sem bil tudi javno spregovoriti o osebnih izkušnjah prebolevanja. Da sem pozitiven, sem izvedel januarja letos na dan, ko bi se moral cepiti z prvim odmerkom. Ker delujem tudi na področju znanosti, verjamem vanjo z zdravim kančkom znanstvenega dvoma.
Žalosti me odnos posameznikov in pa družbe do drugačnih. Sam
to pripisujem neoliberalizmu in individualizmu. Solidarnost, bratstvo in
enotnost smo pokopali leta 1991. Čudi me, da politika, ki je zagovarjala
individualizem sedaj pričakuje vero ljudi v solidarnost. Sam spoštujem tudi
posameznike, ki se ne želijo cepiti. Vsak ima svoje razloge – z njegovega
vidika so upravičeni. Del populacije se ne more cepiti zaradi zdravstvenih
razlogov.
Moti me odnos politikov in dela javnosti do posameznikov, ki
imajo drugačne poglede. Če pogledamo forume – oznake, kot so psihiatrični
primerki, budale, levaki, Butalci... Eno samo žaljenje in blatenje. Istega smo
deležni na strani politike. Vladajoča politika se je odločila, da bo cepljenje
prostovoljno. Če je prostovoljno, potem moramo spoštovati tiste, ki se cepijo
in tiste, ki se ne. Ne gre za pozivanje na solidarnost, na odgovornost do
družbe. Koncept prostovoljnosti vsebuje koncept osebne svobode. Gre za mojo
pravico in svoboščino in ne za odgovornost do družbe. Kakšno prostovoljnost
imam, če mi nekdo trdi da se moram cepiti zaradi solidarnosti (tudi stališče
vladajoče politike). Če sem odgovoren do drugih, ni več svobode. Ni
prostovoljnosti. Lahko govorimo o ti »prostovoljnem musu.« Bil je značilen za
socializem in javno kritiziran s strani strank, ki sedaj tvorijo koalicijo. Tako
tudi dojemam pravne razlage, da bodo posamezniki odškodninsko odgovorni, če
bodo šole zopet zaprte. Odgovorna bo država, ker ni ustrezno rešila problema.
Ne pa posamezniki, ki so zgolj uresničevali svojo svobodo. Tudi cepljeni lahko
kužijo – ali bodo tudi ti odgovorni za zapiranje šol?
Moti me prevaljevanje odgovornosti politike na državljane.
Državljani nismo odgovorni za stanje v državi in v zdravstvu. Vlada in
vladajoča koalicija sta odgovorni za oboje. Za širjenje virusa nismo odgovorni
državljani, temveč neučinkoviti ukrepi politike. Za krizo v zdravstvu nismo
odgovorni državljani, temveč politiki. Vladajoča politika ima v rokah pravne instrumente
s katerimi lahko vpliva na stanje v družbi. Ima pravico uvedbe obveznega
cepljenja, če prostovoljno ne dosega zadostnih ciljev. Politika ima možnost
uvoza delovne sile, če jo v državi primanjkuje. Vse ob enem pogoju – koalicija
mora imeti zagotovljenih 46 glasov in pa dovoljšno podporo javnosti v primeru
referenduma. Torej – državljani nismo krivi za neučinkovitost in stanje v
družbi, kriva je politika.
Cepivo ima pogojno registracijo – ocenjena tveganja so
manjša kot ocenjene koristi. Stranski učinki so. Nekateri se bodo verjetno
pokazali skozi daljše časovno obdobje. Vsako cepivo in zdravilo ima stranske
učinke. Za tistega, ki se znajde v napačnem delu statistike, je to še kako
pomembno. Kako potekajo raziskave v medicini je bilo postavljeno z
Nueremberškimi procesi. Zaradi Nueremberških procesov smo uvedli registracijo
zdravil in zdravstvenih pripomočkov ter tudi SmPC. Tudi naša zdravstvena stroka
poudarja – tveganja so manjša kot koristi. Ne govori več, da cepljenje ne
prinaša tveganj. Gre torej za temeljno pravno vprašanje, kdo bo odškodninsko
odgovarjal ob nastopu tveganja. V znanosti nenadoma ni več govora, da gre za
učinkovito zaščito. Govor je o tem, da s cepljenjem učinkovito zmanjšamo
tveganje. Govorimo torej o upravljanju s tveganji. Tudi ni več govora, da so cepiva edina možna rešitev. Govora je o tem, da so cepiva relativno varna. Ni več govora o učinkovitosti. Reklama za Astro-Zeneco in njeno posiljevanje državljanov s strani stroke je potihnilo - izkazalo se je, da so mRna cepiva učinkovitejša od vektorskih. Državljan se v
prostovoljnosti odloča na temelju osebnih tveganj in koristi. Država uvaja
obvezno cepljenje na temelju družbenih koristi in tveganj. Gre za dve različni
optiki.
Vse skupaj me spominja na lov na čarovnice. Ker smo
neuspešni v boju proti bolezni in ker znanost nima vseh odgovorov, je potrebno
na grmado položiti posameznike, da bo pomirjena kolektivna jeza.
Imel sem srečo, da sem preživel in da mi je slovenski
zdravstveni sistem nudil potrebno oskrbo in rehabilitacijo. Imel sem srečo, da
kljub vsem možnim zapletom, zdravstveno osebje ni vrglo puške v koruzo. Imel
sem srečo, da žena ni obupala nad mano. V URI Soča sem spoznal posameznike, ki
so bolezen preležali doma pa je naknadno prišlo do zapletov. Srečal sem
sotrpine, ki so se ravno tako znašli v napačnem delu statistike.
Z osebne presoje tveganj sem se tudi odločil za cepljenje.
Iz hvaležnosti do zdravstvenega sistema sem tudi pripravljen deliti osebno
izkušnjo. Kot pravnik pa zagovarjam koncept prostovoljnosti, kot izraz popolne
osebne svobode. Razumem in podpiram tudi koncept obveznega cepljenja.
Vse dosedanje razprave o prostovoljnosti ter odgovornosti do
družbe pa razumem kot boj Butalcev proti Tepanjcem. In takšno razpravljanje bo
samo poglabljalo novo družbeno delitev in novo razcepljenost naroda. Takšen
odnos zagotovo ne bo prispeval k večji precepljenosti ali k zmanjšanju širjenja
virusa. Politiki se je sedaj vrnilo kot bumerang nazaj vse od lažnih novic
preko relativizacije znanosti do poudarjanja individualnosti. Politično
hujskanje dela prebivalstva proti drugemu delu prebivalstva pa se je v neki
drugi državi in v nekem drugem času zelo klavrno končalo. Očitno se iz
zgodovine nismo nič naučili. Kakor koli - smo priča največjemu družbenemu in medicinskemu eksperimentu v vsej zgodovini človeštva. Od tega eksperimenta bo imelo korist preživelo človeštvo. Zato je prav, da tudi država in farmacija sprejmeta svoj del odškodninske odgovornosti v tej zgodbi.