VENTILATORJI – ALIAS PRINADELLO »TAKO JE (ČE SE VAM ZDI)«

Zanimivo je spremljati vse kolobocije okrog nabave ventilatorjev. Zgodba okrog ventilatorjev je namreč hkrati tudi kruta zgodba o resnici o potrebnosti ukrepov zaradi Korona virusa. Tudi izsledki nacionalne raziskave bodo lahko interpretirani tako ali drugače. Gre tudi za zgodbo tem, ali je kozarec na pol prazen ali do polovice poln. Zato sem v naslovu raje uporabil neposredni prevod iz originala, kot pa splošno sprejeti prevod »Kaj je resnica.« Poglejmo si od bližje celotno zgodbo o ventilatorjih ter nekatera pravna vprašanja, ki izhajajo iz omenjene zgodbe – kar je bilo slišati iz ust novinarjev ter vpletenih akterjev.

Afera ventilatorji je izbruhnila zaradi nabave opreme, ki je bila s strani strokovne komisije ocenjena kot najmanj primerna. Ne smemo pozabiti – strokovna komisija ekspertov je bila očitno imenovana na podlagi sklepa Vlade RS kot pomoč pri nabavi nujne medicinske opreme. Naloga te komisije je bila pripraviti strokovne podlage za sprejem politične odločitve. In strokovna komisija je očitno opravila svoje strokovno delo, upoštevajoč podatke, ki so jim bili posredovani ter upoštevajoč potrebe stroke. Sklicevanje na to, da komisija ni stroka je iz tega vidika brezpredmetno. Vlada sama je z imenovanjem te komisije določila stroko, ki jo bo upoštevala. Sprejemanje odločitev mimo te komisije pomeni tudi nespoštovanje pravil, ki si jih je Vlada RS sama določila. Sklicevanje na to, da je stroka hotela Mercedesa je v tem delu brezpredmetno. Stroka je postavila zahteve glede na sedanje stanje medicine in veljavno doktrino (ki velja tudi v času pandemij). Če smo v RS v doktrino uvedli določene zahteve po mercedesih, potem brez spremembe doktrine ni moč uvajati fičkotov. Pravzaprav tudi politika ne more tega narediti brez spremembe zakonodaje. Zahteve stroke po določenih tehničnih karakteristikah izhaja iz kadrovskih možnosti ter zaščite interesov bolnikov. Z zakonom o zdravniški službi smo to prenesli na zdravnike in, kolikor mi je znano, tega Vlada RS ni razveljavila niti v času pandemije. Država ima sicer pravico sama nabavljati blagovne rezerve, ki služijo za pokrivanje potreb v izrednih razmerah, vendar pa mora pri tem upoštevati tudi doseženo raven stroke. Nabava primerne zdravstvene opreme je še toliko pomembnejše v primeru pandemij, ko je odsotnost iz dela lahko med zdravstvenim osebjem do 45%. Ne zadošča le, da ima država opremo. Potrebno je razmišljati o tem, ali bo takšno opremo možno uporabljati tudi v primeru večjega izpada zdravstvenega kadra. In iz tega vidika je verjetno še kako pomembna razlika med Mercedesom in fičkom. Lahko imamo tudi fičkota, ki pa zahteva več dela in več osebja – enega in drugega pa v času pandemije primanjkuje. Že Prešeren je napisal – le čevlje sodi naj kopitar. Tudi s fičkotom lahko prideš na cilj – vprašanje pa je končne cene in tveganja. Sklicevanje na to, da je bil cilj polnjenje blagovnih rezerv, kaže na nerazumevanje same problematike. To je približno tako, kot da bi v pretežno muslimanski državi blagovne rezerve polnili s svinjskim mesom z razlago, da je potrebno preprečiti lakoto. Poskus diskreditacije članov strokovne komisije pa kaže zgolj na dejstvo, da očitno politika nima dejansko nobenih strokovnih protiargumentov. V takšnem primeru se praviloma vedno uporabi osebna diskreditacija. Vsaka podobnost z Goebelsovimi metodami je tukaj očitno nehotena in zgolj naključna.

Ventilatorji so v marsičem podobni aferi Patria. Tudi tam je država nabavljala opremo, ki ni bila popolna in zato praviloma neuporabna (osnovna karoserija brez oborožene nadgradnje). Isto se je dogajalo tudi pri ventilatorjih. Tudi tukaj osnovna verzija ni primerna za Covid-19. Potrebno je doplačati nadgradnjo, kar pa podraži ceno. Iz javno dostopnih podatkov ni razvidno, ali je bil ventilator ponujen v osnovni verziji ali skupaj z nadgradnjo (in opozorilom, da je za Covid-19 dejansko potrebno nabaviti tudi nadgradnjo). Tudi ni jasno, ali je država sprva nabavljala ventilatorje brez nadgradnje in je šele nato naročila še nadgradnjo. Glede na opozorila strokovne komisije, je očitno država sprva nabavljala zgolj dražje tovornjake – če parafraziram podobnost s Patrio. Namen posrednikov opreme je tudi priprava ponudbe glede na predvidene potrebe naročnika. Zato pač ne more biti vsak, ki ima 5 minut časa tudi posrednik za visokotehnološko opremo. Večina zastopnikov medicinske opreme si ne more dolgoročno privoščiti, da bi naročnika zavajala in ga pripravila, da bo kupil nepotrebno opremo. Takšno ravnanje namreč ponudniku naredi več škode kot koristi. Pri ad hoc ustvarjenih posrednikih pa takšnega ravnanja ni pričakovati. Gre za enkraten posel v katerem pobereš dobiček in posel se seli na drugo področje.

Tudi sedanje razprave glede (ne)obtoževanja stanovskih kolegov so namenjene ustvarjanju megle. Gre namreč za razpravo oz. izjave glede različnih vsebin (govorimo o jabolkih in kumarah). Vsi ventilatorji imajo ustrezne ateste in dovoljenja. Torej je možno vse ventilatorje dejansko uporabljati znotraj pridobljenih dovoljenj. Če se vrnemo k izvirni izjavi – strokovna komisija je nabavljene ventilatorje med vsemi ocenila, kot najmanj primerne. In tukaj pride ponovno v poštev primerjava med fičkotom in mercedesom. Komisija ni dala mnenja o popolni neprimernosti. Je pa dala mnenje o neprimernosti v primeru množične pandemije in seveda pomanjkanja usposobljenega zdravstvenega osebja (na to je opozoril tudi dr. Knafelj). Zagovorniki nabavljenih ventilatorjev imajo tudi svoj prav – seveda ob predpostavki zadostnega števila usposobljenega zdravstvenega osebja ter majhni zasedenosti kapacitet. Fičko je lahko prav udoben in primeren za nabavo v centru mesta. Mnenje o udobnosti in primernosti pa se spremeni, če bomo pozimi z njim vozili od Ljubljane do Vladivostoka. Gre torej za vprašanje rangiranja primernosti opreme v primeru izredne popolnjenosti oddelkov ter izrednega pomanjkanja zdravstvenega osebja. Poleg tega pa smrtnost z dolžino prebitega časa na ventilatorju narašča (s Covidom-19 ali brez). Prav zato je verjetno razlika med mercedesom in fičkom še bolj utemeljena. Vse ostale razprave so brezpredmetne. Gre za povsem strokovno vprašanje, kjer mora končno besedo povedati Zdravniška zbornica Slovenije. Gre dejansko za zaščito zdravniške stroke pred politiko (ne glede na morebitne kvaz-izredne razmere). Pomenljiv je tudi molk pristojnega ministra g. Gantarja (ki je tudi zdravnik).

Pritiski in korupcija so že v normalnih razmerah prisotni ob nabavi zdravil in medicinske opreme. To kažejo že vse pretekle afere v zdravstvu v Republiki Sloveniji. Res pa je, da se večina zadev odvija v ti. sivi coni. Klasičnih podkupovalnih afer je malo. Že v preteklosti se je ob pomanjkanju posameznih zdravil pokazal pomen odnosov s farmacevtskimi zastopniki. Tudi farmacija deluje podobno, kot vse ostale dejavnosti. Redne stranke so bolj favorizirane od ostalih. Ali gre tukaj za korupcijo? Gre za povsem poslovni odnos – za redne stranke se podjetja bolj potrudijo kot za občasne. To še toliko bolj velja v kriznih časih, ko je pomanjkanje določenih dobrin. Kljub pomanjkanju zdravil so nekateri zdravstveni zavodi, uspeli pridobiti interventni uvoz pred drugimi zavodi. Tudi pridobivanje zdravil za potrebe zdravljenja Covid-19 je potekalo na podlagi osebnih poznanstev. In podobno se je izkazalo tudi na področju ventilatorjev. Dobavitelji so tudi v krizi dejansko poskrbeli za svoje zveste stranke, saj jim to na dolgi rok pomeni dodatne posle. Pretirano puritanstvo ob odnosih med zdravniki in farmacijo (v širšem pomenu besede) se nam je ob Covid-19 vrnilo kot bumerang. Covid-19 je dejansko razkril, da v krizi posel deluje izključno na podlagi izgrajenih osebnih odnosov. Načrtno uničevanje takšnih odnosov (ker zadev ne znamo ali nočemo jasno urediti) pa se vedno maščuje.

Sklicevanje na pomanjkanje opreme in nevzdržno stanje na trgu spominja na tisto znano iz JLA, ko ti je vse do odpusta iz vojske oprema stalno manjkala – ob odpustu pa si čarobno imel vse ali celo še višek. Ponudba se zelo hitro prilagodi povpraševanju – to je temelj svobodnega trga. Takšni krizni tržni »blackout-i« niso nekaj novega. Kar nekaj smo jih doživeli na trgu računalniške opreme. Večinoma je pomanjkanje umetno ustvarjeno, da se doseže kratkoročno maksimiranje dobička. Zanimivo je, da so si države kradle ena od druge, pa so v zelo kratkem času nenadoma imele vse dovolj opreme oz. celo viške. Se je pa tudi na tem področju izkazalo isto kot sem opisal zgoraj. Države z dobrimi diplomatskimi povezavami in dobrimi odnosi so lahko hitro dobile neposredno pomoč iz Kitajske (ob pomoči države Kitajske). Če nimaš opreme, delaš s provizorijem in delovanje družbe prilagodiš provizoriju. Ko imaš, uporabiš ustrezno opremo. Stanje v družbi pa je takšno, kot so bile v preteklosti investicije na posamezno področje. Vsa pretekla politika (ne glede na barvo) pa je soodgovorna za trenutno stanje.

Glede na vrsto komisij, ki naj bi pomagale Zavodu za blagovne rezerve, očitno sploh ni bilo nekoga centralno odgovornega za določanje količine potrebnih zalog glede na dejansko epidemiološko stanje. Iz tega sledi, da so bile nabave očitno politično in ne strokovno odločene. Sklicevanje politike na stroko je v tem delu povsem brezpredmetno. Nabava ventilatorjev (kot tudi ostalih potrebnih ukrepov) je bila politična odločitev. Zato mora tudi politika prevzeti odgovornost za svoje ravnanje. Ravnanje politike pa bo presojano preko zgodovinskega pogleda in ne preko dojemanja posameznih okoliščin z očmi posameznih politikov. Verjetno se bo srednjeročno sedanji vladi Janeza Janše dogodil takšen pogrom, kot ga je doslej njegova stranka izvajala zaradi medvojnih in povojnih pobojev.