VENTILATORJI – ALIAS PRINADELLO »TAKO JE (ČE SE VAM ZDI)«
Zanimivo je spremljati vse kolobocije okrog nabave
ventilatorjev. Zgodba okrog ventilatorjev je namreč hkrati tudi kruta zgodba o
resnici o potrebnosti ukrepov zaradi Korona virusa. Tudi izsledki nacionalne raziskave
bodo lahko interpretirani tako ali drugače. Gre tudi za zgodbo tem, ali je
kozarec na pol prazen ali do polovice poln. Zato sem v naslovu raje uporabil
neposredni prevod iz originala, kot pa splošno sprejeti prevod »Kaj je resnica.«
Poglejmo si od bližje celotno zgodbo o ventilatorjih ter nekatera pravna
vprašanja, ki izhajajo iz omenjene zgodbe – kar je bilo slišati iz ust
novinarjev ter vpletenih akterjev.
Afera ventilatorji je izbruhnila zaradi nabave opreme, ki je
bila s strani strokovne komisije ocenjena kot najmanj primerna. Ne smemo
pozabiti – strokovna komisija ekspertov je bila očitno imenovana na podlagi
sklepa Vlade RS kot pomoč pri nabavi nujne medicinske opreme. Naloga te
komisije je bila pripraviti strokovne podlage za sprejem politične odločitve.
In strokovna komisija je očitno opravila svoje strokovno delo, upoštevajoč
podatke, ki so jim bili posredovani ter upoštevajoč potrebe stroke. Sklicevanje
na to, da komisija ni stroka je iz tega vidika brezpredmetno. Vlada sama je z
imenovanjem te komisije določila stroko, ki jo bo upoštevala. Sprejemanje
odločitev mimo te komisije pomeni tudi nespoštovanje pravil, ki si jih je Vlada
RS sama določila. Sklicevanje na to, da je stroka hotela Mercedesa je v tem
delu brezpredmetno. Stroka je postavila zahteve glede na sedanje stanje
medicine in veljavno doktrino (ki velja tudi v času pandemij). Če smo v RS v
doktrino uvedli določene zahteve po mercedesih, potem brez spremembe doktrine
ni moč uvajati fičkotov. Pravzaprav tudi politika ne more tega narediti brez
spremembe zakonodaje. Zahteve stroke po določenih tehničnih karakteristikah
izhaja iz kadrovskih možnosti ter zaščite interesov bolnikov. Z zakonom o
zdravniški službi smo to prenesli na zdravnike in, kolikor mi je znano, tega
Vlada RS ni razveljavila niti v času pandemije. Država ima sicer pravico sama
nabavljati blagovne rezerve, ki služijo za pokrivanje potreb v izrednih
razmerah, vendar pa mora pri tem upoštevati tudi doseženo raven stroke. Nabava
primerne zdravstvene opreme je še toliko pomembnejše v primeru pandemij, ko je
odsotnost iz dela lahko med zdravstvenim osebjem do 45%. Ne zadošča le, da ima
država opremo. Potrebno je razmišljati o tem, ali bo takšno opremo možno
uporabljati tudi v primeru večjega izpada zdravstvenega kadra. In iz tega
vidika je verjetno še kako pomembna razlika med Mercedesom in fičkom. Lahko imamo
tudi fičkota, ki pa zahteva več dela in več osebja – enega in drugega pa v času
pandemije primanjkuje. Že Prešeren je napisal – le čevlje sodi naj kopitar.
Tudi s fičkotom lahko prideš na cilj – vprašanje pa je končne cene in tveganja.
Sklicevanje na to, da je bil cilj polnjenje blagovnih rezerv, kaže na
nerazumevanje same problematike. To je približno tako, kot da bi v pretežno
muslimanski državi blagovne rezerve polnili s svinjskim mesom z razlago, da je
potrebno preprečiti lakoto. Poskus diskreditacije članov strokovne komisije pa
kaže zgolj na dejstvo, da očitno politika nima dejansko nobenih strokovnih
protiargumentov. V takšnem primeru se praviloma vedno uporabi osebna
diskreditacija. Vsaka podobnost z Goebelsovimi metodami je tukaj očitno
nehotena in zgolj naključna.
Ventilatorji so v marsičem podobni aferi Patria. Tudi tam je
država nabavljala opremo, ki ni bila popolna in zato praviloma neuporabna
(osnovna karoserija brez oborožene nadgradnje). Isto se je dogajalo tudi pri
ventilatorjih. Tudi tukaj osnovna verzija ni primerna za Covid-19. Potrebno je
doplačati nadgradnjo, kar pa podraži ceno. Iz javno dostopnih podatkov ni
razvidno, ali je bil ventilator ponujen v osnovni verziji ali skupaj z nadgradnjo
(in opozorilom, da je za Covid-19 dejansko potrebno nabaviti tudi nadgradnjo).
Tudi ni jasno, ali je država sprva nabavljala ventilatorje brez nadgradnje in
je šele nato naročila še nadgradnjo. Glede na opozorila strokovne komisije, je
očitno država sprva nabavljala zgolj dražje tovornjake – če parafraziram
podobnost s Patrio. Namen posrednikov opreme je tudi priprava ponudbe glede na
predvidene potrebe naročnika. Zato pač ne more biti vsak, ki ima 5 minut časa
tudi posrednik za visokotehnološko opremo. Večina zastopnikov medicinske opreme
si ne more dolgoročno privoščiti, da bi naročnika zavajala in ga pripravila, da
bo kupil nepotrebno opremo. Takšno ravnanje namreč ponudniku naredi več škode
kot koristi. Pri ad hoc ustvarjenih posrednikih pa takšnega ravnanja ni
pričakovati. Gre za enkraten posel v katerem pobereš dobiček in posel se seli
na drugo področje.
Tudi sedanje razprave glede (ne)obtoževanja stanovskih
kolegov so namenjene ustvarjanju megle. Gre namreč za razpravo oz. izjave glede
različnih vsebin (govorimo o jabolkih in kumarah). Vsi ventilatorji imajo
ustrezne ateste in dovoljenja. Torej je možno vse ventilatorje dejansko
uporabljati znotraj pridobljenih dovoljenj. Če se vrnemo k izvirni izjavi –
strokovna komisija je nabavljene ventilatorje med vsemi ocenila, kot najmanj
primerne. In tukaj pride ponovno v poštev primerjava med fičkotom in mercedesom.
Komisija ni dala mnenja o popolni neprimernosti. Je pa dala mnenje o
neprimernosti v primeru množične pandemije in seveda pomanjkanja
usposobljenega zdravstvenega osebja (na to je opozoril tudi dr. Knafelj).
Zagovorniki nabavljenih ventilatorjev imajo tudi svoj prav – seveda ob
predpostavki zadostnega števila usposobljenega zdravstvenega osebja ter majhni
zasedenosti kapacitet. Fičko je lahko prav udoben in primeren za nabavo v centru
mesta. Mnenje o udobnosti in primernosti pa se spremeni, če bomo pozimi z njim
vozili od Ljubljane do Vladivostoka. Gre torej za vprašanje rangiranja
primernosti opreme v primeru izredne popolnjenosti oddelkov ter izrednega
pomanjkanja zdravstvenega osebja. Poleg tega pa smrtnost z dolžino prebitega
časa na ventilatorju narašča (s Covidom-19 ali brez). Prav zato je verjetno
razlika med mercedesom in fičkom še bolj utemeljena. Vse ostale razprave so
brezpredmetne. Gre za povsem strokovno vprašanje, kjer mora končno besedo
povedati Zdravniška zbornica Slovenije. Gre dejansko za zaščito zdravniške
stroke pred politiko (ne glede na morebitne kvaz-izredne razmere). Pomenljiv je
tudi molk pristojnega ministra g. Gantarja (ki je tudi zdravnik).
Pritiski in korupcija so že v normalnih razmerah prisotni ob
nabavi zdravil in medicinske opreme. To kažejo že vse pretekle afere v
zdravstvu v Republiki Sloveniji. Res pa je, da se večina zadev odvija v ti.
sivi coni. Klasičnih podkupovalnih afer je malo. Že v preteklosti se je ob pomanjkanju
posameznih zdravil pokazal pomen odnosov s farmacevtskimi zastopniki. Tudi
farmacija deluje podobno, kot vse ostale dejavnosti. Redne stranke so bolj
favorizirane od ostalih. Ali gre tukaj za korupcijo? Gre za povsem poslovni
odnos – za redne stranke se podjetja bolj potrudijo kot za občasne. To še
toliko bolj velja v kriznih časih, ko je pomanjkanje določenih dobrin. Kljub
pomanjkanju zdravil so nekateri zdravstveni zavodi, uspeli pridobiti interventni
uvoz pred drugimi zavodi. Tudi pridobivanje zdravil za potrebe zdravljenja
Covid-19 je potekalo na podlagi osebnih poznanstev. In podobno se je izkazalo
tudi na področju ventilatorjev. Dobavitelji so tudi v krizi dejansko poskrbeli
za svoje zveste stranke, saj jim to na dolgi rok pomeni dodatne posle.
Pretirano puritanstvo ob odnosih med zdravniki in farmacijo (v širšem pomenu
besede) se nam je ob Covid-19 vrnilo kot bumerang. Covid-19 je dejansko
razkril, da v krizi posel deluje izključno na podlagi izgrajenih osebnih
odnosov. Načrtno uničevanje takšnih odnosov (ker zadev ne znamo ali nočemo
jasno urediti) pa se vedno maščuje.
Sklicevanje na pomanjkanje opreme in nevzdržno stanje na
trgu spominja na tisto znano iz JLA, ko ti je vse do odpusta iz vojske oprema
stalno manjkala – ob odpustu pa si čarobno imel vse ali celo še višek. Ponudba
se zelo hitro prilagodi povpraševanju – to je temelj svobodnega trga. Takšni
krizni tržni »blackout-i« niso nekaj novega. Kar nekaj smo jih doživeli na trgu
računalniške opreme. Večinoma je pomanjkanje umetno ustvarjeno, da se doseže
kratkoročno maksimiranje dobička. Zanimivo je, da so si države kradle ena od
druge, pa so v zelo kratkem času nenadoma imele vse dovolj opreme oz. celo
viške. Se je pa tudi na tem področju izkazalo isto kot sem opisal zgoraj.
Države z dobrimi diplomatskimi povezavami in dobrimi odnosi so lahko hitro
dobile neposredno pomoč iz Kitajske (ob pomoči države Kitajske). Če nimaš
opreme, delaš s provizorijem in delovanje družbe prilagodiš provizoriju. Ko
imaš, uporabiš ustrezno opremo. Stanje v družbi pa je takšno, kot so bile v
preteklosti investicije na posamezno področje. Vsa pretekla politika (ne glede
na barvo) pa je soodgovorna za trenutno stanje.
Glede na vrsto komisij, ki naj bi pomagale Zavodu za
blagovne rezerve, očitno sploh ni bilo nekoga centralno odgovornega za določanje
količine potrebnih zalog glede na dejansko epidemiološko stanje. Iz tega sledi,
da so bile nabave očitno politično in ne strokovno odločene. Sklicevanje
politike na stroko je v tem delu povsem brezpredmetno. Nabava ventilatorjev
(kot tudi ostalih potrebnih ukrepov) je bila politična odločitev. Zato mora
tudi politika prevzeti odgovornost za svoje ravnanje. Ravnanje politike pa bo
presojano preko zgodovinskega pogleda in ne preko dojemanja posameznih okoliščin
z očmi posameznih politikov. Verjetno se bo srednjeročno sedanji vladi Janeza
Janše dogodil takšen pogrom, kot ga je doslej njegova stranka izvajala zaradi
medvojnih in povojnih pobojev.