KORONA VIRUS IN ODNOS DRUŽBE DO STAROSTNIKOV

Del mojega volilnega programa za predsednika DeSUS-a je bila avtomatizacija in robotizacija bolnišnic ter domov za ostarele. Že na kongresu sem javno opozarjal, da ne bo problem denar ali stavbe, temveč osebje. In ta kriza je pokazala, da v sodobni družbi nista problem prostor ali oprema (prej ali slej se oprema izdela oz. potrebne stavbe zgradijo). Problem sodobne družbe je pomanjkanje usposobljenega osebja. S tem se srečujemo tudi v RS. Prav pomanjkanje osebja je eden od glavnih razlogov za uvajanje strogih omejevalnih ukrepov – ki so dejansko neustavni in kršijo Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (ampak o tem v drugem blogu). Pustimo ob strani tudi vprašanje kredibilnosti medicinske stroke, ki (ne)zavedno manipulira s podatki – podobno kot o tistem statističnem segedin golažu.

Pristop Vlade RS in zlasti obeh pristojnih ministrov je v primeru problematike domov za starejše občane in zaščite ogroženih skupin javno prikazal dejanski družbeni odnos do starostnikov – popolna diskriminacija starejše generacije. Tudi o tem sem govoril v svojem programu na kongresu DeSUS-a. O vidni in nevidni diskriminaciji starostnikov. Korona virus je pokazal vso bedo slovenske politike zlasti pa dejanski odnos posameznih političnih strank do problemov dolgožive družbe. Kot da slovenski politiki ne bi imeli svojih staršev ali starih staršev, ki sodijo med upokojence.

Prvi odnos do diskriminatorne obravnave upokojencev kaže pristop strokovne komisije, ki sedaj sodi pod ministra Gantarja. Na eni strani v bolnišnicah veljajo najvišji varnostni ukrepi za bolnike z Korona virusom. Zahtevane so posebne izolacijske sobe z predprostorom ali podtlakom. Osebje je v takšnih prostorih zaščiteno s skafandri. Skratka prizori, ki jih lahko vidimo v kakšnih hollywoodskih trilerjih z virusi in bakterijami v glavnih vlogah. Na drugi strani pa v domovih za ostarele puščamo obolele s Korona virusom, čeprav verjetno noben dom za starejše občane v Republiki Sloveniji nima tako urejenih prostorov in takšne zaščitne opreme, kot jo imajo v bolnišnicah. Zdravstvena stroka sama opozarja, da gre za visoko nalezljiv virus – pa vendar obolele še naprej pušča v domovih za ostarele, kjer je visoka koncentracija oseb iz ogrožene skupine. Potem pa se čudi in javno razpravlja o novih žariščih okužbe. Na eni strani poslušamo sedanjo državno sekretarko Tino Bregantovo, kako vesoljni Sloveniji soli pamet o pravilni uporabi mask ter razkuževanju rok. Na drugi strani pa taista oseba javno opravičuje različno obravnavo starostnikov. Država ponuja možnost ti. karantenskih namestitev za osebe, ki doma ne morejo izvajati karantene ali imajo sorodnika iz ogrožene skupine. Hkrati pa taista država vrača še kužne starostnike nazaj v domove za starejše občane. Namesto, da bi država iz domov za starejše občane umikala obolele, jih v te domove namešča nazaj. Potem pa zaradi porasta obolelih v domovih za starejše občane, ki so v strogi karanteni, Vlada omejuje gibanje po celotni državi. Že vidim nekatere bralce tega bloga, da bi mi v komentarjih takoj navrgli, da prostora v Republiki Sloveniji ni. Pa vendar – v zahodnem delu imamo že skoraj dokončan dom, ki je v lasti DUTB in ki že dalj časa sameva. Ob milijardnih korona ukrepih bi kakšnih 2-3 mio. za dokončanje tega doma predstavljalo kapljico v morje. RS bi tako lahko hitro imela neko rezervo v kateri bi lahko na enem mestu uredila primerno karanteno za starejše občane. V marsikaterem domu so starejši sedaj v slabšem položaju kot zaporniki. Zaporniki imajo pravico do gibanja na svežem zraku, nekaterim upokojencem pa je ta pravica odvzeta.

Drugi primer diskriminacije starejših predstavlja ukrep omejitve nakupovalnega časa. Prav je, da so določene ure namenjene ogroženim skupinam. Ob prizorih vrst čakajočih upokojencev ob začetku obratovalnega časa pa se postavlja vprašanje smotrnosti takšnega ukrepa. Dnevno število kupcev bo vedno enako – ne glede na dolžino obratovalnega časa. Krajši kot bo čas, večje kot bodo omejitve, večje bodo kolone pred trgovinami in večja bo možnost okužbe. Vlada ob tem ne pomisli na mučenje starostnikov, ki imajo okvarjena kolena ali kolke, ki jih muči revma ali problemi s hrbtenico. Za vse je enak red – čakati je potrebno v vrsti (kot da smo se zopet vrnili v socializem). Ali ne bi bilo bolj smotrno za ogrožene priskrbeti ustrezno zaščito in jim omogočiti normalno nakupovanje? Sedaj pa imajo starejši z omenjenimi težavami le dve opciji, ali gredo trpeti v čakalno vrsto ali pa opustiti obisk trgovine.

Tretji primer diskriminacije so bančne storitve. Zaradi nemožnosti uporabe spletne banke (razlogi so zelo različni – tudi zdravstveni), so starostniki sedaj povsem odvisni od poštenosti oseb, ki jim morajo izročiti bančne kartice skupaj s PIN številkami – če pač želijo priti do gotovine. Banke bodo odgovornost za morebitne zlorabe prevalile na komitente.

Pokroviteljski odnos države do starejši pa se kaže ravno tam, kjer so starejši najbolj pametni – bolj pametni od doktorjev znanosti v strokovni komisiji. Uvedba omejitve gibanja, kjer lahko zgolj ena oseba obišče svojega starejšega sorodnika izven domov za starejše občane zaradi njegove oskrbe. Vsi smo odgovorni do svojih staršev in starih staršev. Tudi v času drugih epidemij se ljudje običajno malo bolj pazijo. Pa vendar – na sorodnikih mora biti odločitev, ali bodo z obiskom počakali, ali pa bodo zaradi zdravstvenega stanja raje sorodnika obiskali s tveganjem, da bo umrl kakšen dan prej.

Eno od mojih programskih izhodišč je bila spodbuditev proizvodnje ti. socialnih robotov. Korona virus bi bila edinstvena prilika, da bi država skupaj s proizvajalci robotov v Republiki Sloveniji zagnala razvoj in proizvodnjo teh robotov. S tem pa bi razbremenili osebje v bolnišnicah in domovih za ostarele. Verjetno bi k temu znatni del denarja primaknila tudi EU. Z žalostjo ugotavljam, da je slovenska politika očitno izstopila tudi iz tega vlaka.