KORONA VIRUS IN DELOVANJE DEMOKRATIČNE DRŽAVE

 Včeraj so Nemci objavili novico, da bodo po velikonočnih praznikih začeli obujati družbeno življenje. Nemški epidemiologi ugotavljajo, da je potrebno narod prekužiti. Sprva naj bi iz splošne karantene spustili ljudi stare do 50 let. Nato, po 14.-21. dneh tiste med 50 in 60. Nato pa v dvo- do tritedenskih presledkih skupine posameznih letnikov nad 60. Gre za kopiranje kritiziranega Švedskega modela – vendar v obratni smeri. Dejstvo je, da se napovedana apokalipsa na Švedskem še ni dogodila. Tudi sklicevanje ne Italijo, Španijo in ostale države je neumestno in brezkoristno (način pospešenega širjenja virusa je posledica kolektivne klime, da je potrebno delati dokler ne padeš mrtev; bolniška ni moralno sprejemljivo ravnanje – razen, ko država s to dekretom jasno zapove). Politika (in politični del stroke) je končno doumel, da virusa v Evropi ne bo moč odpraviti s kitajskimi pristopi. Še več, politika se je končno sprijaznila s tem, kar je zdrava kmečka pamet že dolgo vedela – človek je del narave in naravi se lahko zgolj prilagajaš. Tudi slovenski premier je napovedal sproščanje družbenega življenja. Očitno je novi finančni minister ugotovil, da so milijarde EUR v proračunu vendarle omejene. Dogajanje v slovenski družbi v zadnjem tednu je pozornemu državljanu razkrilo vso bedo politične in strokovne realnosti. Jasno je prikazalo Potemkinovo vas na vseh nivojih delovanja družbe.

Na izpitu je najprej padla celotna medicinska stroka. Pa ne v delu, ko gre za vsakodnevno zdravljenje bolnikov. Temveč v delu, ko gre za odnos stroke do politike. Mediji so v nesoglasju med Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in Vlado RS videli zgolj novo majhno korona-aferico. Zakonodajno gledano razkol prikazuje resno erozijo pravnega sistema ter nedelovanje stanovskih organizaciji, ki jim je zakon o zdravniški službi dal določene pristojnosti in pooblastila. Sprejemanje ukrepov varstva prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi mimo Nacionalnega inštituta za javno zdravje kaže nezaupanje politike v strokovne inštitucije, ki jih je ustanovila taista politika. Namen javnih strokovnih inštitucij je zagovarjanje stroke napram politiki in politikanstvu. S tem se vzpostavlja kredibilnost ljudi v sprejete ukrepe. Lahko se politika s stroko ne strinja – vendar politika sprejema politične odločitve, stroka pa strokovne. Lahko si zamislimo primer, da bi v NEK-u prišlo do nezgode, premier pa ne bi  zaupal Upravi za jedrsko varnost in bi nato sam z nekim »lastno oblikovanim strokovnim štabom« sprejemal svoje ukrepe (po vzoru drugih držav). Zadeva je povsem ista. Z vstopanjem v mednarodne organizacije je RS pripoznala potrebnost in strokovnost takšnih organizacij. V RS je bil vzpostavljen ustrezni organizacijski sistem, ki sodeluje s takšnimi organizacijami. Lahko se RS s stališči določenih mednarodnih organizacij ne strinja. Pa vendar, namen teh organizacij je mednarodno sodelovanje in iskanje najbolj optimalnih rešitev. Ali so neka organizacija in ljudje v nacionalni organizaciji krivi, ker dejansko prevzemajo ukrepe od strokovnih mednarodnih organizacij? WHO in Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni sta mednarodni strokovni organizaciji. Naloga slednjega je tudi znanstveno svetovanje državam članicam EU. S pristopom k EU je RS dejansko priznala to nalogo omenjenemu centru. S kritiziranjem dela Nacionalnega inštituta dejansko Vlada RS kritizira delo organa EU, kateremu je mednarodnopravno priznala znanstveno avtoriteto. Vlada RS in ekspertna skupina je očitno v RS bolj pametna, kot pa stroka znotraj omenjenega Evropskega centra. Pojav »nekih mladih zdravnikov« z edukacijskimi napotki, je zame bolj kot prikaz stroke prikaz boja za medijsko pozornost. Država je namenoma uvedla zdravniške specializacije, ki so dolgotrajne. Država je namenoma z zakonom ustanovila Zdravniško zbornico Slovenije z določenimi javnimi pooblastili. Tudi Zdravniško društvo Slovenije z določenimi sekcijami in strokovnimi združenji ima določeno zakonsko vlogo. Prof. dr. Bojana Beović je nesporno strokovnjakinja na področju infektologije. Ni pa epidemiolog. Lahko predstavlja strokovno avtoriteto, ne predstavlja pa celotne medicinske stroke. Skladno z zakonodajo bi pričakoval ustrezne strokovne odzive Zdravniške zbornice Slovenije in pa Slovenskega zdravniškega društva. Stroka mora zagovarjati strokovne odločitve, politične pa prepustiti politiki. V zakonu o zdravniški službi je jasno napisano, da medicina temelji na znanstveno preverjenih metodah. Metode, ki niso znanstveno preverjene, so politične. Politika ima vso legitimno pravico, da takšne odločitve sprejema. Na volitvah pa ljudje povedo, ali se s takšnimi odločitvami strinjajo ali ne. Medicina pa te pravice in legitimitete nima. Z zagovarjanjem strokovnosti bodo strokovne odločitve pri javnosti tudi sprejete in upoštevane. Prikazovanje zdravnikov z vedno bolj papeškimi nasveti pa kaže, da je očitno zdravstveni stroki ušla vsa zdrava kmečka pamet (npr. nasveti o pranju mobitelov in plačilnih kartic). Politična dopustitev razrešitve direktorja pristojne strokovne inštitucije pa kaže, da politika stroke sploh ne potrebuje.

Sprejemanje ukrepov o karanteni kaže tudi na nepoznavanje in zakonsko dovoljeno nespoštovanje zakonodaje na področju varstva in zdravja pri delu. Zakon o zdravju in varstvu pri delu od delodajalca zahteva sprejemanje vseh potrebnih ukrepov  za zagotavljanje zdravja in varnosti pri delu. Če bi delodajalci dosledno že doslej spoštovali to zakonodajo, potem vladnih ukrepov ne bi potrebovali. Širjenje okužb v delovnih okoljih kaže, da so delodajalci raje kot za zdravje zaposlenih skrbeli za lasten dobiček. Ob doslednem spoštovanju zakonodaje delodajalci ne bi smeli dopustiti vhoda niti nahodnemu zaposlenemu. Podobno velja tudi za kupce v trgovinah. Marsikdo mi lahko očita, da potem pol domov za starejše občane in bolnišnic ne bi moglo obratovati. Prav v tem grmu se skriva zajec. Politika in kapital sta namerno nižala zahtevane varnostne standarde. In potem se nam je dogodila korona. Nam nekoliko manj, kot pa Italijanom, Špancem, Francozom in ostalim. Pa ne toliko zaradi ukrepov vlade, temveč ker smo Slovenci nagnjeni h koriščenju bolniških (in torej občasni prostovoljni krajši samoizolaciji) zaradi neustreznih odnosov na delovnem mestu ali  drugih, povsem Šentflorjanskih razlogov. Če bodo samoizolacije še naprej plačane v 100% delu plače, vladnih ukrepov ob zagonu gospodarstva sploh ne potrebujemo več. Zaposleni bodo zakon o zdravju in varstvu pri delu začeli spoštovati 110%.

Na izpitu je padla tudi novinarska stroka. Ugotavljam, da se zgodovina ponavlja. Vse kar je bilo prikazano v Černobilu in Fukušimi je vidno tudi pri Korona virusu. Namesto, da bi novinarji povabili epidemiologe, predstavnike pristojnih mednarodnih in domačih strokovnih organizacij ter strokovnjake za varnostna vprašanja, sedaj gledamo neke področne strokovnjake, ki sploh nimajo vpogleda v celotno sliko (važno je samo, da ima končano medicino). S tem pa dobimo nerealno, napihnjeno sliko, ki politiki služi kot izgovor za sprejemanje neživljenjskih ukrepov.

Na izpitu je padla slovenska politika, ki je očitno pozabila na rek, da revežu bolj pomagaš s tem, da ga naučiš loviti ribe kot pa da mu daš ribo. V tem delu so nas v Srbiji prehiteli – namesto mask so od Kitajcev dobili stroje in tehnologijo za lastno proizvodnjo zaščitnih mask najvišjega standarda.

In končno – na izpitu je padla tudi gerontološka, javnozdravstvena in inženirska stroka, ki je prikazala, da javne stavbe v Republiki Sloveniji sploh niso grajene za ščitenje pred virusi in bakterijami. Korona kriza je prikazala, da bo potrebno povsem na novo vzpostaviti tehnične standarde gradnje domov za starejše občane, zdravstvenih domov ter bolnišnic. Vzpostaviti bo potrebno tudi novi standard maksimalnega števila bolnikov oz. starostnikov na sobo. Za preprečevanje nove krize, bo vlada RS morala čimprej nameniti denar za te prilagoditve in mogoče malo manj za druge investicije.