Zakon o pacientovih pravicah
Ob novici, da je Državni svet izglasoval veto k zakonu o pacinetovih praviceh, lahko samo ugotovimo, da je ta organ dobro opravil svojo nalogo. Predlagani in v DZ sprejeti, v DS pa "vetirani" zakon (v nadaljevanju: zakon) je slab tako za izvajalce kot tudi uporabnike. Razlogi so podani v nadaljevanju.
Zakon ureja pritožbene poti samo v primeru nezadovljstva zaradi obnašanja zdravstvenega osebja. Kdor malo bolj pozna zdravstveni sistem ve, da večina stvari ni odvisna samo od zdravnika. Včasih je težko loćevati ali je nezadovoljstvo pacienta posledica zdravnikove usluge ali zaradi pomanjkanja denarja. Tako lahko kot primer navedem zobozdravstvo, kjer se pacienti neupravičeno jezimo na zdravnike zaradi čakalnih dob. Ob letni vsoti 60 EUR, ki jo ZZZS letno nameni za osnovno zobozdravstvo na pacienta, si težko predstavljamo boljše usluge in krajše čakalne dobe. Osebno menim, da bi zakon moral, skladno z ureditvami v opevni Evropi, uvesti "one-stop-shop" pritožbeni organ, ki naj bi ugotavljal krivca (zdravstveno osebje, ZZZS, zavarovalnice za dopolnilna zavarovanja, država) za "slabo storitev". S sedaj predlaganim sistemom se ne rešuje prav ničesar.
Zakon v določenem delu pomeni znano rešitev, ki jo je država izkoristila že velikokrat. Ne izvajaš osnovnih zakonov (zakona o varstvu osebnih podatkov zakona o zdravstveni dejavsnosti in zakona o zdravniški službi), zato sprejmeš nov zakon s akterim si naložiš izvajanje zakonov, ki si jih že sprejel v preteklosti. Takšna področja so: varstvo osebnih podatkov, pridobivanje in vpogled v dokumentacijo, pravica do obveščenosti, pravica do sogkasja k posegom itd.
Neizvedljiv je del zakona, ki govori, da mora biti podpis na obrazcu, ki določa bolnikovo voljo "ne oživljaj", overovljen. Avtorjem zakona in tudi poslanecm, ki podpirajo takšno idejo, priporočam, da gredo za kakšne mesec kot volunterji na Onkološki inštitut, SB Sežano ali tudi kakšen drug oddelek s terminalno bolnimi. Velikokrat je bolnik sposoben odločanja, vendar prihoda notarja verjetno ne bo pričakal. Zadeva je sicer v idealnih razmerah izvedljiva, toda bolezen marsikomu spremeni osnovno idejo in zamisel. Želje in potrebe se spreminjajo tekom zdravljenja.
Manjka celotni del, ki ga EU že ureja in sicer zmanjševanje in odpravljanje posledic zdravniških zapletov. Dejstvo je, da sedanja in tudi predvidena ureditev ne ureja obveznosti zdravstvenega sistema v primeru odpravljanja zapletov. Še več, zapleti se obravnavajo enako, kot da je to zdravljenje osnovne bolezni.
Zakon ne rešuje niti vprašanj zdravstvene ekonomike, ki je na tihem že uveljavljena tudi v našem sistemu (do katere starosti katera zdravila in kateri posegi). Zakon ne določa jasnega obveščanja o obsegu in vrsti pravic.
Omenjeni zakon ne rešuje tudi obstoječega stanja, ko na dopise v zvezi s pravicami ne odgovarjajo ne zdravstveni zavodi, ne ZZZS in tudi ne pristojni odbor Državnega zbora. Takšen odnos bo ostal tudi po mrebitni uveljavitvi zakona o pacientovih pravicah.
Lahko zgolj ugotvim, da gre za izrazito tehnicistični zakon, ki pa tako ali tako nima nikakšnega namena resnejšega varstva pacientovih pravic.
Zakon ureja pritožbene poti samo v primeru nezadovljstva zaradi obnašanja zdravstvenega osebja. Kdor malo bolj pozna zdravstveni sistem ve, da večina stvari ni odvisna samo od zdravnika. Včasih je težko loćevati ali je nezadovoljstvo pacienta posledica zdravnikove usluge ali zaradi pomanjkanja denarja. Tako lahko kot primer navedem zobozdravstvo, kjer se pacienti neupravičeno jezimo na zdravnike zaradi čakalnih dob. Ob letni vsoti 60 EUR, ki jo ZZZS letno nameni za osnovno zobozdravstvo na pacienta, si težko predstavljamo boljše usluge in krajše čakalne dobe. Osebno menim, da bi zakon moral, skladno z ureditvami v opevni Evropi, uvesti "one-stop-shop" pritožbeni organ, ki naj bi ugotavljal krivca (zdravstveno osebje, ZZZS, zavarovalnice za dopolnilna zavarovanja, država) za "slabo storitev". S sedaj predlaganim sistemom se ne rešuje prav ničesar.
Zakon v določenem delu pomeni znano rešitev, ki jo je država izkoristila že velikokrat. Ne izvajaš osnovnih zakonov (zakona o varstvu osebnih podatkov zakona o zdravstveni dejavsnosti in zakona o zdravniški službi), zato sprejmeš nov zakon s akterim si naložiš izvajanje zakonov, ki si jih že sprejel v preteklosti. Takšna področja so: varstvo osebnih podatkov, pridobivanje in vpogled v dokumentacijo, pravica do obveščenosti, pravica do sogkasja k posegom itd.
Neizvedljiv je del zakona, ki govori, da mora biti podpis na obrazcu, ki določa bolnikovo voljo "ne oživljaj", overovljen. Avtorjem zakona in tudi poslanecm, ki podpirajo takšno idejo, priporočam, da gredo za kakšne mesec kot volunterji na Onkološki inštitut, SB Sežano ali tudi kakšen drug oddelek s terminalno bolnimi. Velikokrat je bolnik sposoben odločanja, vendar prihoda notarja verjetno ne bo pričakal. Zadeva je sicer v idealnih razmerah izvedljiva, toda bolezen marsikomu spremeni osnovno idejo in zamisel. Želje in potrebe se spreminjajo tekom zdravljenja.
Manjka celotni del, ki ga EU že ureja in sicer zmanjševanje in odpravljanje posledic zdravniških zapletov. Dejstvo je, da sedanja in tudi predvidena ureditev ne ureja obveznosti zdravstvenega sistema v primeru odpravljanja zapletov. Še več, zapleti se obravnavajo enako, kot da je to zdravljenje osnovne bolezni.
Zakon ne rešuje niti vprašanj zdravstvene ekonomike, ki je na tihem že uveljavljena tudi v našem sistemu (do katere starosti katera zdravila in kateri posegi). Zakon ne določa jasnega obveščanja o obsegu in vrsti pravic.
Omenjeni zakon ne rešuje tudi obstoječega stanja, ko na dopise v zvezi s pravicami ne odgovarjajo ne zdravstveni zavodi, ne ZZZS in tudi ne pristojni odbor Državnega zbora. Takšen odnos bo ostal tudi po mrebitni uveljavitvi zakona o pacientovih pravicah.
Lahko zgolj ugotvim, da gre za izrazito tehnicistični zakon, ki pa tako ali tako nima nikakšnega namena resnejšega varstva pacientovih pravic.